Najvišje sipine so bile imeniten uvod v Ténéré, največji peskovnik na svetu. Pravzaprav si je kar težko predstavljati, da se lahko po njem voziš ure in ure in ves čas ne vidiš nič drugega kot samo neskončno valovito morje peska. V tem komaj predstavljivo velikem peščenem prostranstvu, velikem za nekaj Slovenij, so nas navdušile navigacijske sposobnosti našega vodiča. Houiah, Tuareg stare šole, je kamelo resda zamenjal za toyoto in tudi tuareški meč si opaše samo še ob slovesnih priložnostih, drugače pa zviška gleda na sodobno tehnologijo in niti pomislil ni, da bi poškilil na GPS. Ki ga ima za peklensko iznajdbo, verjetno tudi zato, ker se dobro zaveda, da napravica tuareškim puščavskim navigatorjem odžira kruh. Kakor koli že, brez sodobne elektronike, po znamenjih v puščavi, vidnih samo njemu, je karavanico usmeril v natanko pravo smer in nas brez ovinkarjenja po nekaj sto kilometrih deviške puščave naslednji dan pripeljal do oaze Fachi.