Za pravo doživetje puščave je treba odpotovati še malo proti jugu. Vsaj do mesta Zagora, ki je že od nekdaj veljalo za nekakšna vrata v Saharo. Od tod so se na več tednov dolgo pot odpravljale karavane kamel ali pa so se vračale z afriškega juga. Karavane kamel v okolici mesta še danes niso nobena redkost. Le da zdaj namesto trgovcev v puščavo odhajajo turisti. Večina se sicer raje zanese na sodobna terenska vozila. Do najbolj slikovitih peščenih sipin je več kot sto kilometrov daleč, toda to za številne turistične agencije ne pomeni nobene ovire. Pravzaprav je razdalja še pripravna, saj tako goste laže prepričajo, da vsaj eno noč prespijo v beduinskem šotoru ob vznožju sipin. V bližino najbližjih sipin je mogoče priti tudi z običajnim avtomobilom ali avtodomom. Slednjih je tod posebno veliko v zimskih mesecih, ko v puščavi še ni prevroče in se za pot v ta del Afrike odločajo Evropejci. Za vožnjo do bolj oddaljenih peščenih prostranstev pa sta potrebna dobro terensko vozilo in domači spremljevalec. Vsekakor je vredno vsaj eno noč prebiti v objemu tišine sredi peščenih planjav. Šele tako lahko začutiš spoštovanje do ljudi, ki se jim posreči preživeti v negostoljubnih razmerah. In tudi puščava še zdaleč ni enolična. Njeno kamenje in sipine se navidezno spreminjajo s svetlobo, za raznolike podobe pa skrbijo neusmiljeni naravni elementi: veter, sonce in redkeje voda. Na naši poti proti visokim sipinam smo lahko nepričakovano občudovali še prav posebno igro narave. Na nekaj kvadratnih metrih se je razprostiralo na desetine privlačnih cvetlic, čeprav nikjer v bližini ni bilo videti vira vode!