Eno naših naslednjih juter, ko si v lepem kampu privoščimo kopanje in pranje perila, se začne z zamudo, ker čakamo še enega terenca z vodnikom, kajti v naslednjo puščavo, Mandaro, ne moremo s težkim tovornjakom. Ko pa mimo nekega drugega kampa (polnega italijanskih bivalnikov in cele vrste dirkalnih motorjev, med katerimi srečamo tudi slovenske motoriste), krenemo na visoke sipine, postane hitro jasno, zakaj je prav ta libijski puščavski predel tako mamljiv za sodobne nomade. Tukaj se namreč avtomobili in motorji lahko zapodijo v puščavo z neverjetnimi sto in več kilometri na uro in vse skupaj postane prava dirka po hribčkih in dolinicah oranžnega peska, vse do čarobnih in skrivnostnih jezerc sredi žgoče puščave, okrog katerih rastejo palme, vonj iz njihovih modrikasto zelenih globin pa izdaja obilico prisotne soli in tudi žvepla. Tam pričaka turista ponudba hladnih pijač pod šotorskimi platni, tam si lahko sposodi smuči in se preizkusi z vožnjo po bližnjih sipinah tudi z deskami. Tukaj so si iznajdljivi trgovci izmislili zanimivost, da lahko vsak obiskovalec na kos kartona zapiše kakšno modro misel, ki jo pribijejo na stebriče. Lahko si mislite, da je med temi najti vse mogoče. Nekdo se je spraševal, če je med zvezdami na nebu še kakšen planet, podoben našemu, nekateri zapisi so govorili o lepotah puščave in o sožitju med ljudmi, nekdo pa je zapisal: »Gadafi? Pustite ga, no, pri miru!«