Na njegovo pripombo z zvezi z licitacijo okoli plebiscita se je v svojem delu referata takoj odzval takratni minister za informiranje in namestnik obrambnega ministra Jelko Kacin. Pojasnil je, da je bil relativno visok konsenz potreben zaradi tega, da bi svetovni javnosti pokazali resnično voljo naših ljudi do hoje po samostojni poti. V svojem referatu se je Kacin dotaknil vloge medijev v osamosvojitveni vojni. O pomembni vlogi slovenskih izseljencev z vsega sveta je spregovoril Zvone Žigon iz urada RS za Slovence po svetu, o vlogi Cerkve, ki je vernike in druge državljane takrat odkrito pozvala k podpori plebiscitu in osamosvajanju, pa je govoril Anton Jamnik, tajnik takratnega ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Ne smemo prezreti izjemnega pomena vrste papeževih dejanj, zlasti pa ne njegove odločitve, da že 13. januarja, torej pred drugimi državami zahodne Evrope, prizna Slovenijo kot suvereno državo, je poudaril Jamnik. Odgovore na nekatera strokovna vprašanja, kot na primer, ali je takratni desetdnevni spopad mogoče obravnavati kot vojno, ter o notranji strukturi in dinamiki osamosvojitvene vojne, sta vsaj deloma podala zgodovinar Damijan Guštin in podpolkovnik Karlo Nanut. Veliko več vetra so navzoči pričakovali od nastopa nekdanjih vodilnih obveščevalcev Mihe Brejca in Draga Ferša, vendar sta govorca svojo rezerviranost opravičevala z dejstvom, da bi razkrivanje še neobjavljenih podrobnosti lahko škodovalo varnosti ljudi, ki še vedno opravljajo zaupne naloge. Izpostaviti velja le Brejčevo navedbo, da je takratna slovenska varnostno-obveščevalna služba še pred ameriško Cio napovedala odstop ruskega predsednika Mihaila Gorbačova.