Slovenci imajo Primorsko radi – roko na srce – malce shizofreno. Radi imajo briške češnje in tamkajšnji grozdni sok, kraški pršut in najlepše bele konje, morje, sredozemski temperament, radoživost jezika in vikende ... Hkrati pa mislijo, da bi bilo treba »tem Primorcem« prej kaj vzeti kot dati ter »naj si železnico zgradijo, če si jo že tako želijo«. Zakon o primorski proslavi je v državnem zboru dosegel enega najvišjih konsenzov v iztekajočem se mandatu – še en dokaz zavedanja o pomenu Primorske pri poenotenju Slovenije. Nikjer v državi niso župniki toliko branili slovenske biti, kot so to za časa fašizma storili kaplani martini čedermaci. Primorska namreč ni le »rdeča« in z njo niso imeli kratkih stikov le desnosredinski slovenski »vladarji«, zato je nerazumljivo, zakaj takšen razdvojen, pogosto mačehovski odnos matice do te njene odločujoče tvorne entitete. Zdajšnja oblast je prinesla praznik, prejšnja je ustanovila koprsko, zdajšnja goriško univerzo. Toda: cesto po Vipavski dolini in prometno nadpovprečno razviti Slovenski Istri so vsi slovenski vladarji pustili za konec, koprski predor Markovec vrtajo le po papirjih, tudi železnica je še zmeraj daleč v obljubah, univerza v Kopru pa je prav pod sedanjo vlado nerazumljivo hudo kaznovana, ker je obnovila rektorat in »humanistiko« in dodobra obogatila državno premoženje.