Tako je minil mesec, potem še eden. Zima je bila tisto leto bela, peterburška. Lužinu so dali sešiti vatiran površnik. Ruskim revežem so razdelili nekaj starih Lužinovih stvari - med drugim zeleni volneni šal švicarskega porekla. Naftalinske kroglice so oddajale težak, ščegetajoč vonj. V predsobi je visel pogubi zapisani suknjič. "Tako udoben je," je milo poprosil Lužin, "tako neverjetno udoben." "Pustite," se je oglasila žena iz spalnice. "Nisem ga še pregledala. Najbrž v njem mrgoli moljev." Lužin je slekel smoking, ki ga je pomeril, da bi videl, če se ni zadnji mesec preveč zredil (o, kar lepo se je zredil, jutri pa je velik ruski ples, dobrodelna zabava), in si ljubeče oblekel pogubi zapisanega. Ljubi suknjič, še sledu ni o kakih moljih. Samo v žepu je luknja, a ne skoz in skoz kot nekoč. "Čudovito!" je vzkliknil z visokim glasom. Žena je pogledala iz sobe, v roki je držala nogavico. "Slecite ga, Lužin. Strgan je, prašen. Kdove kako dolgo se že valja." "Ne, ne," je rekel Lužin. Žena si ga je ogledala z vseh strani; Lužin je stal in se tolkel po stegnih, pri tem je začutil, kot da je nekaj v žepu, segel je vanj, a ni bilo nič, samo luknja. "Ves oguljen je," je rekla žena s skremženim obrazom, "le za delovni jopič bi bil mogoče še dober ..." "Lepo prosim," je rekel Lužin. "Naj vam bo. Samo potem ga dajte služkinji, da ga dodobra izpraši." "Ne, čist je," je tiho rekel Lužin in sklenil, da ga obesi kje v kabinetu, v kako omaro, ter ga slači in obeša, kot delajo uradniki. Medtem ko ga je slačil, je spet začutil, kot da je suknjič na levi strani malce težji, a se je spomnil, da sta žepa prazna, zato ni raziskoval vzroka teže. "Ples," je rekel Lužin in si zamislil veliko veliko vrtečih se parov.