"Ampak, Cemí, ti moj ljubi vnuk, ti vendar opažaš vse to pri naju z materjo zato, ker si tudi sam dovzeten za ta ritem naravne rasti, za to preredko počasnost, počasnost narave, ki jo ti prestrezaš s počasnim zrenjem, ki je prav tako v duhu narave. Hvala bogu, da to počasno nadgradnjo opažanja v bajno razsežnost spremlja hiperboličen spomin. Izmed premnogih gibov, besed, zvokov, ki jih zaznaš med snom in budnostjo, spoznaš tisto, kar bo na veke spremljalo spomin. Obiskanje naših vtisov je neulovljivo hitro, ampak tvoj dar opažanja jih čaka kot v gledališču, koder morajo mimo, kjer se morajo spet pojaviti, se pustiti pobožati ali se odljudno izmikati, ti vtisi, ki potem postanejo lahni kot larve, takrat pa jih tvoj spomin presnovi v nekaj podobnega praspočetnemu glenu ali kamnu s shranjeno podobo ribje sence. Govoriš o ritmu rasti v naravi; ampak treba je biti silno ponižen, da ga lahko uzreš, mu slediš in ga častiš. Tudi v tem opažam, kako zelo si naš, našega rodu, večina ljudi se vmešava, pospešujejo praznost, vzklikajo in izsiljujejo z neumestnimi zahtevami ali deklamirajo blodne arije; ti pa opazuješ ta ritem udejanjanja, udejanjanja nam neznanega, ki pa nam je bilo narekovano kot naglavno znamenje našega žitja. Narekovani smo bili, se pravi, bili smo nujno potrebni, da bi udejanjenje nekega višjega glasu doseglo breg, se počutilo na varnih tleh. Ritmično izvajanje zapovedi višjega glasu, skoraj brez vmešavanja volje, se pravi, po volji, ki je bila že v kali podrejena višji usodi, nas je obdarilo z zanosom, ki pa je bil hkrati tudi že pojasnilo ..." (str. ###)