Osrednji prostor na 'oltarju' zavzema krožnik, pladenj oziroma kakšen drug podstavek za zvijanje džointov. Najprej ga vsak dolgoletni zakajalec potrebuje iz praktičnih razlogov. Mešanici, pripravljeni za kajenje, preprečuje, da bi letela naokoli in se izgubljala v nič. Še bolj pa je v ospredju estetski moment, s katerim se lahko naredi močan vtis na sokadilca. Gigantski pladenj, ki ga ob obisku na plan privleče eden izmed dolgoletnih hašišarjev, nakazuje, da robe nikoli ne zmanjka in da je vedno na razpolago v enormnih količinah. Podstavek s posebnim delom za papirčke in filtre, narejen iz glinene mase, pri drugem kaže na preobilico prostega časa, ročno porisan krožnik z listom konoplje pri tretjem pa na prebujeno umetniško žilico. Tudi sam zatrjuje, da kadi zato, ker mu to odpira drugačna obzorja. Krožnik, ki si ga je omislil že pred mnogimi leti, mu pomeni več kot le navaden pripomoček: »Sčasoma se nanj navežeš, je kot nekakšen fetiš.« V daljšem obdobju si je nakopičil zavidanja vredno kolekcijo eksotičnih vodnih pip. Večino so mu s potovanj prinesli znanci in prijatelji, ki vedo, kaj je najboljše darilo s počitnic za pravovernega uživalca v mehkih prepovedanih substancah. Čeprav bi mogoče celoten kult vodnih pip in drugih pripomočkov lahko mejil tudi na zbirateljstvo, drugi dolgoletni konzument kanabisa pravi, da se na začetku pisane kičaste stvari začnejo kopičiti same od sebe, »kasneje jih začneš sam zbirati, kar naenkrat pa odkriješ, da doda ta kotiček neko novo estetsko vrednost tvojemu bivalnemu prostoru.« Vsekakor ne gre za kakšno resno privrženost rastafarijanstvu, niti ne za nadomestek kakšne druge vseobsegajoče in izključujoče religije. »Eni se palijo na Van Gogha in Rembrandta, ki jim visita po stenah, drugi so vroči ob pogledu na stilno pohištvo, meni pa pač sedeta vsa ta hašišarska ikonografija in ambient …«n