Komaj sem dopolnila 17 let in prepričana sem bila, da je ves svet moj. Že nekaj mesecev sem se dobivala z Mitjo, ki niti približno ni bil največji frajer v razredu, nedvomno pa je bil eden najbolj talentiranih umetnikov svoje generacije, kar me je od nekdaj nevzdržno privlačilo. Predstavljala sem si, da me bo nekega dne narisal in da bom postala njegova muza, ki se bo skozi umetniška dela zapisala v nesmrtnost. Veliko časa sem preživljala pri njem doma, na podstrešju, ki so ga uredili kot atelje, njegov oče je bil namreč slikar. Slednjega nikoli ni bilo doma, zato pa je bil na vseh fotografijah, ki so visele po stenah med njegovimi akvareli. Priznam, da sem pogosto sanjarila o njem in si predstavljala, kako bi bilo, če bi me zapeljal. Starejše moške sem vedno povezovala z nekim šarmom, odgovornostjo in varnostjo, kar se je seveda pozneje izkazalo za ne ravno gotovo stvar.