Da je motociklizem v Sloveniji nadvse priljubljena oblika bivanjske kulture, ne potrjujejo zgolj novice na straneh črne kronike, ampak tudi čisto pravi motociklistični uspehi. Najbolj je svoj sloves seveda utrdil Igor Akrapovič, legendarni ljubljanski motociklist, ki smo ga v sedemdesetih letih, ko se je na glavnem ovinku na Ljubljanskem gradu »polagalo«, poznali pod nadimkom Fanatik. Danes iz svojega obrata po svetu distribuira svetovno priznane izpušne cevi. Nova zgodba, ki je Akrapovičevi podobna vsaj po tem, da se je iz motociklističnega entuziazma razvil posel, pa se že slabih deset let dogaja tudi na Viču v Ljubljani. Začela se je v delavnici poleg kluba Sadje Zelenjava, kjer je leta 2001 odprla vrata Custom Clinic, danes pa se pod imenom Dreamachine nadaljuje v garaži nekaj višje ob Tržaški cesti.V približno 250 kvadratnih metrov velikem prostoru nastajajo unikatni motorji. Gre za na videz nizko ležeče, približno 300-kilogramske, napadalno grajene bleščeče modele, s široko valjastimi zadnjimi gumami, s katerimi se je skupina Dreamachine proslavila v zadnjih letih. Prvo omembe vredno trofejo so dobili leta 2000 na razstavi v Daytoni, in sicer za model mclaren. Gre za motor, katerega ohišje in poslikave so narejene po McLarnovem bolidu formule 1, s kakršnim je nekoč zmagoval svetovni prvak Mika Hakkinen. Čeprav se prvak z motorjem ni popeljal, se je nanj podpisal, danes pa kot ogrodje visi na steni delavnice. Očitno je šlo za preveč radikalen model, da bi se prodal. Do nove lovorike so Vičani prišli na letošnjem Bike Expu v Padovi, kjer so v kategoriji radikalnih custom modelov osvojili drugo mesto, na podobni razstavi ob Baškem jezeru na avstrijskem Koroškem pa pobrali prvo nagrado. Brez motorjev ne morem živetiNastanek in razvoj Custom Clinic oziroma Dreamachine je tesno povezan z osebno biografijo Tomaža Capudra - Capota, motorističnega entuziasta, ki kot svoj prvi tovrsten projekt verodostojno omenja 50-kubični Tomosov motor, ki ga je predelal pri 13 letih. Verodostojno zato, ker se v Sloveniji bolj stežka okličete za motorista, če niste začeli na katerem od Tomosovih mopedov, ki ste ga predelali, da je bolj »letel«. »Potem se je stvar razvijala po klasični poti. Od nekdaj se ukvarjam z motorji in brez njih ne bi mogel živeti. S chopperji sem se spoznal leta 1992, ko je kolega, ki je takrat delal na ladji, kupil harleyja davidsona in me prosil, da mu ga pomagam predelati, saj sem že imel izkušnje od prej,« svoje začetke opisuje Capo.Modeli motociklov v povprečju nastajajo tri mesece, nekateri tudi več. Približno polovica delov je izdelanih tovarniško, kot na primer kolesa ali motor, saj so serijski izdelki toliko cenejši, da se jim jih samim ne splača izdelovati. Vse drugo, začenši z ogrodjem, izdelajo sami oziroma njihovi kooperanti. »Za kar je Slovenija idealna. Ni je stvari, ki je pri nas ne bi znali narediti, pri tem so pa razdalje majhne. Če mora Paul Teutul, znani izdelovalec iz Orange Countyja, ki je postal slaven po seriji na Discovery Channalu, do raznih kooperantov potovati po dvesto kilometrov, imamo mi vse v krogu Ljubljane. In to kvaliteto. Konec koncev se pri nas izdelujejo deli, ki se kasneje vgrajujejo v mercedese, audije in druge svetovno znane avtomobile, lastne motorne znamke pa niti nimamo,« pojasnjuje Capo domačo vpetost v moto svet. Če bi strogi Teutul, s katerim sta se Capudrom spoznala v Daytoni, ko Teutul še ni bil TV-zvezda, stopil v delavnico, bi nad videnim bržkone zavil z očmi. Prostor viške bikerske izpostave je v primerjavi z Teutulovo pedantno urejeno delavnico moto komuna. Pred njo se kopičijo kartoni in polivinili raznoraznih embalaž, najrazličnejši deli, ki znajo nekoč priti prav, prijateljem prijateljsko odstopajo prostor za popravila drugih vozil, na primer čolna ali avta. Po kartonih sodeč imajo dokaj redno na jedilniku pico, na steni pa seveda ne manjka koledar z golimi lepoticami, kot navezava na domačijsko »šraufarsko« tradicijo. Tudi videna mašinerija, s katero svoje lepotce oblikujejo dreamachinarji, prej spominja na kovinarsko delavnico oziroma je daleč od »hi-tech« strojev, s katerimi vidimo oblikovati železje in jeklo na Discoveryju. »Logično je, da izdelovalci orodja sponzorirajo Teutulove in da v resničnostnem šovu vidimo naprave, kot je laserski stroj za razrez, no, ne pozabijo pa pokazati niti imena izdelovalca stroja. Če bi si sam želel kako mašino, potem bi bil to cat cam, računalniško vodeni stroj za obdelavo kovine, vendar se nam to za zdaj ne splača,« pravi Capo. Osebki iz TuristaGregor Markelj, zunanji sodelavec in sooblikovalec viških naprav, ponuja naslednjo filozofijo: »Nefunkcionalno, neekonomično, nestandardno vozilo v nasprotju s teorijami in temeljnimi načeli o dobrem dizajnu, ki naj bo cenovno dostopno vsem, uporabno, prijazno do človeka in okolja ter naj bi nasploh reševalo probleme in lajšalo življenje. Za oblikovalca je to obskurna tema. Ta motor je etično sporen, podobno, kot je za plastičnega kirurga vstavljanje silikonskih vsadkov na vse mogoče lokacije človeškega telesa. Je vozilo, ki omogoča premikanje ne več s funkcionalnega stališča in iz nuje hitreje priti na cilj, pač pa iz užitka do premikanja samega.«Čeprav je ob pogledu na široke zadnje gume tudi laiku jasno, da motorji iz delavnice Dreamachin niso idealni za dirkaško vožnjo, pa so karakteristike teh vozil mogočne. Ko na 2100-kubičnem motorju s 145 konjskimi močmi obrneš ročico za plin, te menda izstreli, hitrosti, ki jih dosega, pa krepko presegajo 200 km/h. »To ni motor, s katerim bi dirkal. Sam sem si ga privoščil potem, ko sem doživel prometno nesrečo, osnoval družino oziroma se glede motorjev nekako umiril. Zdaj sedem nanj in se vozim za užitek,« je enega od možnih filozofskih pogledov na stroje z Viča podal naključni gost v delavnici. »Na tem motorju si pri 130 km/h miren, vendar pa miren tako, da sediš z nogami naprej in relativno vzravnan, torej ne nizko sklonjen nad rezervoar, kot je sicer običajno.«Kljub omenjenim voznim lastnostim pa je osnovni vtis, ki ga dreamachinerji naredijo na človeka, predvsem estetski. Delujejo res lepo. Lahko bi rekli, da sodijo v tisti korpus domačih domislic višjega cenovnega razreda kot čevlji Butanoga. Ob likih, kot je Nenad Milikić, najbolj znani slovenski telesni čuvaj, se z največ primerki, kar s tremi, ponaša Joe Rain, lastnik modne agencije Bronz, ki svojo strast do njih razlaga takole: »Strast do motorjev izhaja iz moje strasti do življenja, do ustvarjalnosti, iz ljubezni do lepote, potrebe po drugačnosti, po doseganju ali uresničevanju novih podvigov, dokazovanju priložnosti in sposobnosti človeškega uma, navsezadnje pa tudi iz užitka in senzacije, ki te spreleti ob pritisku na plin 1800-kubičnega stroja. Slovenija je dragulj sredi Evrope, ki ga Slovenci daleč premalo cenite ali pa se ga ne zavedate. Ti motorji so le del mozaika, ki potrjuje, da v Sloveniji živijo široko usmerjeni ljudje, ki razmišljajo, ustvarjajo in so sposobni odpirati nova obzorja.« Ja, motorji dreamachine nedvomno pomenijo neko drugo, podjetno Slovenijo. In če se je mladež v teh krajih nekoč delila na punk in disco, so ti motorji kreativni presežek, ki so ga do umetniških razsežnosti razvili osebki, ki so svoj svetovni nazor prej oblikovali v disku Turist kot v FW-ju.a je motociklizem v Sloveniji nadvse priljubljena oblika bivanjske kulture, ne potrjujejo zgolj novice na straneh črne kronike, ampak tudi čisto pravi motociklistični uspehi. Najbolj je svoj sloves seveda utrdil Igor Akrapovič, legendarni ljubljanski motociklist, ki smo ga v sedemdesetih letih, ko se je na glavnem ovinku na Ljubljanskem gradu »polagalo«, poznali pod nadimkom Fanatik. Danes iz svojega obrata po svetu distribuira svetovno priznane izpušne cevi.