Akademika Andreja Jemca večina najprej povezuje s slikarstvom, potem z grafiko in z barvami. Razstavljenim delom, ki ta mesec skozi prosojne barve stekla ožarjajo spodnje preddverje ljubljanskega Cankarjevega doma, pa težko rečemo slike. Po eni strani so, ker so zasnovane kot slike – kot nanos barv na podlago – in tudi slog je prepoznavno Jemčev: prosojna, elegantna in barvno bogata abstrakcija z nežnimi mrežami črt in migetajočih kapljic. Po drugi strani pa niso slike, kajti za podlago si je tokrat izbral steklo, okrogle in kvadratne steklene ploskve, ki na razstavi ne visijo na steni, temveč so položene na osvetljeno podlago, tako da luč dobesedno oživlja prosojno barvitost. Ker so steklene ploskve na robovih rahlo ukrivljene, nas spominjajo na elegantne krožnike, ki pa so namenjeni »samo estetskemu (po)uživanju«, kakor se je izrazil umetnostni zgodovinar Milček Komelj v nagovoru ob odprtju razstave. Vsak krožnik ali slika je estetski užitek zase, samostojen svet, in vsak živi v svoji barvni harmoniji – rdeče-modri, rumeno-zeleni, rumeno-oranžno-rdeči ali drugačni – ki jo prešinjajo preplet črt ali zračni mehurčki. Ob uživanju te estetike nas prešinja tudi občutek, kako močno je lepota našega sveta odvisna od svetlobe.