Nino Pirc poznam že od ranega otroštva, od njenih prvih korakov in nekaj let kasneje prvih plavalnih zamahov pri krškem Celulozarju. Pred očmi imam tudi enega njenih prvih nastopov z violino, ki je pravzaprav že zakoličil njeno nadaljnjo življenjsko pot, posvečeno ravno temu instrumentu. Mlada Krčanka, ki bo čez nekaj mesecev dopolnila 22 pomladi, je začela igrati violino z osmimi leti. „Za klavir, ki sem si ga želela igrati, v stanovanju v bloku ni bilo prostora,“ mi pravi. „Mami je bila všeč kitara, a nekako se nisem navdušila zanjo. Nekega dne sem odšla s sošolko Tinkaro na njeno učno uro v glasbeno šolo in se domov vrnila z violino.“ Tako je Nina z violino, ki sodi med najzahtevnejše inšturmente, začela krojiti svojo glasbeno kariero. Najprej je v Krškem zaključila nižjo glasbeno šolo, vzporedno z dveletnim srednješolskim izobraževanjem na tehniški gimnaziji v Krškem je obiskovala Srednjo glasbeno šolo v Velenju, nakar se je prepisala na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, kjer je ob violini kot glavnem predmetu zaključila tudi klavir kot stranski predmet. Danes obiskuje tretji letnik Akademije za glasbo v Ljubljani, poleg tega je z različnimi orkestralnimi zasedbami prepoletnih mesecih je veliko igrala z etno zasedbo Terrafolk po različnih prizoriščih, s Simfoničnim orkestrom v Narodnem domu v Mariboru, veliko je sodelovala s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, v Berlinu gostovala s Komornim orkestrom solistov Društva slovenskih skladateljev, bila je članica t.i. nevidnega orkestra vrhunske jazz vokalistke Mie Žniderič. Nedavno smo jo lahko videli v spremljevalnem sestavu pevca Omarja Naberja na izboru letošnje EME. To pa še zdaleč ni vse, še veliko komornih in drugih sestavov bi lahko našteli, seveda pa igra tudi v Simfoničnem orkestru GŠ Krško, pa v Dramskem komornem orkestru Musidora iz Ljubljane, ki ga sestavljajo tako mlade profesionalne glasbenice kakor tudi študentke, kakor tudi v Komornem orkestru Festine. Nina pri tem iskreno pove, da za igranje v tako različnih sestavih ne zadostuje sicer samoumevna in pogojevana kakovost obvladovanja inštrumenta, temveč k temu pripomore tudi vrsta poznanstev, ki jih sklene ravno v glasbenih krogih. Na vprašanje, kako zmore ob rednem študiju vse te nastope, pravi, da je vse lažje, če imaš rad, kar delaš: „Brez glasbe si niti ne predstavljam svojega življenja. Nenazadnje, dan ima vendarle 24 ur in v tem času lahko veliko narediš. Seveda, brez natančnega dnevnega plana ne gre“. Študij, ki ga opravlja pri znanem slovenskem violinistu in pedagogu Dejanu Bravničarju, zahteva veliko dela. Ne gre zgolj za izpite iz dvanajstih teoretičnih predmetov, študij je pogojevan z mnogimi urami vadbe. Rada izvaja Čajkovskega, Mahlerja, pa Verdija in Beethovna, za vzornika ima pokojnega virtuoza na violini Davida Oistrakha in slovitega violinista Itzhaka Perlmana, izmed vseh nastopov doslej pa se najraje spominja koncerta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, ko je nastopila tudi ena najuglednejših flavtistk na svetu Irena Grafenauer. A rada posluša tudi vse ostale zvrsti glasbe, od jazza do pop rocka, ter o tem pove: „Vsaka glasba je dobra, če je dobro izvedena“. In kje se vidi Nina v prihodnosti? Zaenkrat jo na Krško sicer veže štipendija Glasbene šole Krško, kjer je že poučevala enkrat tedensko, a jo, kot iskreno pove, nekako ni navdušilo. Vsekakor si želi po diplomi nadaljevati podiplomski študij v tujini, po zaključku pa si želi igrati v kakšnem simfoničnem orkestru, naj si bodi to v Sloveniji ali kjerkoli v tujini. Bojana Mavsar