Spored: Nocojšnji večer, poimenovan Prefinjeni čembalski temperamenti, prinaša glasbo italijanskih in francoskih čembalskih mojstrov. Girolamo Frescobaldi se je zavzemal, da bi v izvajanju njegove glasbe prevladovali čustveni afekti. Te je bilo najlažje razviti v fantazijsko zasnovani tokati, medtem ko je ricercare - predhodnik fuge - ostal stroga oblika, v kateri je skladatelj dokazal svoje tehnično znanje. Capriccio di durezze je zasnovan na mnogih disonancah in njihovih razvezih, kar že kaže na močno željo po temperirani uglasitvi vseh tonov lestvice. Frescobaldijev učenec Michelangelo Rossi je bil predvsem znan virtuoz na violini. Njegove skladbe za čembalo se tako večkrat ne "prilegajo pianistovi roki", tudi zanj pa so že značilni nenavadni harmonski postopi. Louis Couperin je bil vrsto let vodilni pariški organist. Poleg cerkvene glasbe, ki jo je moral pisati po svoji službeni dolžnosti, je napisal tudi vrsto plesnih stavkov, ki jih je mogoče povezati v samostojne suite. Podobno velja tudi za plese Gasparda Le Rouxa. Drugi del koncerta bodo sestavljale skladbe dveh manj znanih francoskih čembalistov, ki sta s svojim ustvarjanjem ostala na sredi poti med barokom in klasicizmom. Claude-Bénigne Balbastre je z Le De Caze napisal sijajno uverturo, ki slika veličasten kraljev prihod, temnejša skladba La d'Hericourt pa izkorišča zvočne barve basovskega registra čembala. Jacques Dulphy je svoja dela za čembalo zbral v štirih knjigah. Kratke skladbice večkrat nosijo karakterne naslove, kar nakazuje ustaljeno prakso, ki jo je pričel F. Couperin.