Ker pač nikoli ne zna reči ne, so ga ljudje »potisnili« še med gasilce in prostovoljce Rdečega križa. In šele danes prizna, da je toliko dejavnosti težko uskladiti. Pri tem zlasti trpi družina. »Ljudje se ne zavedajo, da se človek, ki se ukvarja s prostovoljnimi dejavnostmi na več področjih, sooča večkrat s težavami tudi doma, ker domači težko razumejo, da si nekje potreben. Res da so društva prostovoljna, a ko se jih enkrat lotiš, postanejo tvoja obveza.« Od sredine sedemdesetih do začetka novega tisočletja je delal na Radiu Ljudske tehnike, današnjem Štajerskem valu. »Moj takratni razrednik Jože Jakoš je bil zelo uspešen napovedovalec, ki nam je bil vsem vzor. Nekateri smo mu želeli slediti in tako sem se znašel v radijskem studiu.« Pred mikrofonom težav ni imel, se je pa kot slavist zelo ujezil, če je ugotovil kakšno jezikovno nepravilnost. »Kot slavist bi moral vendarle skrbeti za čisto izreko, ampak včasih tudi stvari niso bile pripravljene, kot bi bilo treba in ko smo prebrali, kar je bilo pripravljeno, je bilo že prepozno. Zame so radio, televizija in gledališče še vedno hiše lepe besede.« Še danes mu trdno v spominu ostaja, kako sta morala s tehnikom Danijem Sovincem kar sama v nekaj minutah ustvariti napovedano kmetijsko oddajo. »Priznane gospe Ide Tepej, ki je takrat pripravljala kmetijske oddaje, ni bilo oziroma ni utegnila pripraviti prispevka. In ker sem oddajo že napovedal, sva s tehnikom poslušalcem prenesla nasvete za pripravo kisa in dobro delo v vinski kleti.« Kot kaže, mu slednje še danes dobro služi. Njegovo vino iz grozdja, ki raste na 3200 trtah, hodijo kupovat celo Dolenjci. Rad ga ponudi vsakemu, ki ga obišče.