Zgovorna je tudi pivska posoda. Na začetek rimskega časa sodi nekaj širokih kelihov iz stekla ali odlične rdeče lončenine iz italskih delavnic, najdenih v Ljubljani in na Ptuju. Ti kelihi so s svojim barvnim in reliefnim okrasom tudi na mizo v preprosti obednici pričarali lepotno razkošje sredozemske pojedine, simpozija, kjer so ovenčani gostje slavili boga vina Bakha s tem, da so poslušali izbrano petje in se duhovito pomenkovali, ko so srkali z vodo mešano žlahtnino iz srebrnih ali poslikanih kelihov in skodelic z ročaji. Tudi italske posnetke uhatih grških skifosov iz zgodnjega rimskega časa najdemo sem in tja pri nas. Toda glavnina pivske posode je v naših krajih drugačna. V pogrinjek je sodil enoročajen stekleničast vrč, izrazit prispevek sredozemske civilizacije. Pred Rimljani je bil našim krajem komaj poznan. Ob prelomu letoštetja je bila ta oblika iz stekla in zlasti lončenine že dodobra prilagojena in v dobršni meri v rabi za vodo in še posebej za vino. Nemara se ne motimo, če nam pomaga njegova razprostranjenost po deželi kar slediti obseg rabe vina in ponekod (Primorje, ptujska okolica) celo tudi rast novih, na rimski način gojenih vinogradov. Le manjšim vrčkom je verjetno šla naloga hraniti posebej odišavljeno ali naravno olivno olje, namenjeno za jed in še bolj za kozmetiko. V pogrinjek z enoročajnim stekleničastim vrčem je sodil tudi v marsičem našim sedanjim oblikam podoben kozarec, sem in tja tudi na nogi. V osrednji Sloveniji in zlasti na Dolenjskem pa zbuja pozornost razmeroma veliko število loncev in vrčev brez ročaja s širokim ustjem, vse iz boljše lončenine, tako da je stena posode trdna, neprepustna. Ob teh posodah se v grobnih pogrinjkih - najdbe v naseljih pa pričajo, da so slične rabili tudi za vsak dan - vidijo zajemalke ali slične širše posodice. Najdbe iz starejših dob, najlepše pa upodobitve na železnodobnih situlah, kažejo, da so tedaj pijačo pri mizi zajemali iz večje posode ter tako pili in je niso natakali v kozarce. Ne vemo, ali so tako pili pravo vino iz grozdja gojenih trt, iz grozdja samorodnih trt ali pa pijačo, pridobljeno iz drugih sadežev, morda tudi neke vrste piva iz žit (le žganja med temi pijačami zanesljivo ni bilo). Vemo tudi, da sta mnogokrat, tudi v Emoni, v grobeh skupaj po dva pogrinjka. Razlaga, ki se je ponudila pri tem sama od sebe, da pijača v enem in drugem pogrinjku, torej tistem za natakanje kot drugem za zajemanje, ni bila iste vrste, verjetno drži. Seveda pa naš način umevanja davnih dogajanj ne dopušča zanesljivo vedeti, če ni prastari način ponujanja zajete pijače pri mizi v rimskem času - in v pogrebnem obredju - veljal le še čaščenju bogov, medtem ko je bilo iz vrča "po novem" v kozarec natočeno vino namenjeno navadnim smrtnikom - za mizo in na poti v onstranstvo (Mikl Curk 1985). Zanesljivo pa posoda ni vselej in v vseh okoljih služila le tistemu namenu, ki je bila zanj, včasih tudi daleč od naših krajev, prilagojena. Tudi danes kupujem gorčico v vrčku za pivo ...