Da je na Madeiri lepo, so vedeli že davno. Tudi soproga Franca Jožefa Sissi je vedela to. Kot dokaz v enem od lepo urejenih mestnih parkov stoji njen kip v naravni velikosti. Druga znana osebnost, ki je hodila po mir na Madeiro, je bil angleški državnik Winston Churcill. Nad utrjenim zalivom Camara de Lobos je našel restavracijo s prekrasnim razgledom. Ta se še zdaj ponaša z njegovimi obiski in jo imenujejo kar Churchill’s place (Churchillov prostor). Res je vedel, kaj je lepo. Kako prija ob pogledu na ribiško vasico popiti pivo in se razgledati navzdol na čolne, kjer si dajo opravka ribiči, eni z urejanjem čolnov, drugi pa vržejo partijo kart kar na kljunu čolna na obali. Tudi razgled na mesto, ki se vzpenja po pobočju nekaj sto metrov visokega ognjeniškega hriba, je čudovit. Vse je zeleno in v rožah, glavni ton pa dajejo, kot sem že omenil, dveletni bananovci, polni vijoličastih cvetov in plodov, ki so nekoliko manjši, kot jih poznamo mi, a veliko bolj okusni.Sneg ni presenečenje