Ob rekah, ki so poplavljale, človek ni mogel graditi naselij in ne urediti njiv, svet je bil kvečjemu primeren za pašo ali občasno košnjo. Čas in število košenj so uravnavale poplave oziroma visoka podtalnica, ki ni dopuščala košnje pred poletjem. Z regulacijami rek in melioracijami zemljišč se je vse to seveda spremenilo. Travniki so postali bolj suhi, za večji donos krme so jih začeli gnojiti z mineralnimi gnojili, kositi pa že aprila. Vlažnih in močvirnih travnikov je tako ostalo bore malo. Svet Miška Kranjca počasi, a zanesljivo vse bolj izginja. Še največji sklenjen sestoj vlažnih, na nekaterih mestih tudi močvirnih travnikov, je ostal med Hotizo in obema Polanama ter pri vasi Bukovnica. V spomladanskem času nas bodo na takšnih travnikih pozdravili beli cvetovi travniške penuše Cardamine matthiolli, nekoliko pozneje pa bo na obrobju v odvodnih kanalih in manjših depresijah zacvetela vodna perunika Iris pseudacorus. Na močvirnih travnikih nekako v tem času, torej v maju, zacveti še njena sorodnica, sibirska perunika Iris sibirica, ki ima modrovijoličaste cvetove. Sibirska perunika je postala že prav redka, kjer pa raste, jo lahko opazujemo tudi v večjih sestojih. Ogledamo si jo lahko recimo v bližini Turnišča. Na podobnih krajih lahko najdemo tudi močvirski svišč Gentiana pneumonanthe, s katerim se hranijo nekateri redki in ogroženi metulji oziroma njihove gosenice. Vlažni travniki in svetli gozdovi ustrezajo še eni rastlini, ki nam v spomladanskem času cvetenja pade v oči, to je močvirski tulipan ali močvirska logarica Fritillaria meleagris, ki ima vijoličaste cvetove z vzorcem v obliki šahovnice. Močvirskega tulipana se boste, recimo, lahko nagledali v drugi polovici marca in v prvi polovici aprila na travnikih v okolici Ocepkovega mlina pri Mali Polani. Za nekatere travnike so značilne narcise Narcissus stellaris, ki jih najdemo predvsem v okolici Veržeja, Ižakovcev in Melinc.