Novo prizorišče je bila pisarna nad draguljarno. Pokazali so nama različne kamne, ki smo jih nato skupaj opazovali s povečevalnim steklom. Po tem uvodnem draguljarskem opismevanju so sledile cene posameznih kamnov. Ko sem pri prvem kamnu, katerega cena je močno presegla tisoč dolarjev, nekontrolirano izbuljil oči in začel loviti sapo, so se kamni začeli manjšati. Z njimi se je manjšala tudi cena, ravno tako pa je vidno kopnelo tudi navdušenje tajskih gospa nad nama. Med tem je najina prijateljica s šopom denarja kupila nekaj safirjev. Oslepljen od svetlobe, ki se je lomila skozi modre kristale, predvsem pa omamljen od visokih cen, sem skoraj prezrl, da je pred nakupom skočila na stranišče. Drama se je približevala svojemu neizbežnemu koncu. Urejena gospa srednjih let je naredila še zadnji poizkus. Ponovno nama je plastično prikazala gromozanski profit, ki ga bova naredila s prodajo kamnov v prvi draguljarni za tajsko mejo, in naju krčevito prepričevala, naj združiva svoja sredstva za nakup vsaj enega kamna. Nato smo se žalostni razšli. Še istega večera sem med čakanjem večerje preganjal dolgčas z ogledovanjem plakatov na stenah lokala. Na enem izmed njih je Tajska država zatrjevala svojim gostom, da posebnih, ugodnih dni za nakup dragih kamnov ni. Očitno nekateri načini trgovanja presegajo mejo tudi tako potrpežljive države, kot je Tajska.