V tem obdobju pa sem v času počitnic obiskal svojega bratranca v Yorkvillu, kjer sem se rodil. Tu nas je ob poletnih večerih moj stric ob vrčku piva razveseljeval s spomini na gledališče v njegovih časih. (Najbrž so še vedno imeli na sporedu Bowery, potem ko se stemni – The Bowery After Dark.) Še zdaj lahko vidim strica, debelega, lenega, družabnega moža z močnim nemškim naglasom, kako sedi za golo okroglo mizo v kuhinji, zmerom v gasilski majici. Lahko ga vidim, kako razgrinja sporede – bili so to dolgi gledališki lepaki, natisnjeni na časopisnem papirju, že takrat rumenem od starosti, ki so jih delili pri vhodih v galerijo. Naj so bili naslovi iger še tako vabljivi, so bila imena igralcev celo še bolj. Imena kakor Booth, Jefferson, sir Henry Irving, Tony Pastor, Wallack, Ada Rehan, Réjane, Lily Langtry, Modjeska mi še vedno zvenijo v ušesih. To je bil čas, ko je bil Bowery zelo v modi, ko je bila Štirinajsta ulica na vrhuncu in ko so velike igralske osebnosti uvažali iz Evrope.