Pohiti! rečem glasno in dodam plin. Avto zdaj dobro dela? vpraša, ko prisede. Prikimam. Razočaran sem, rečem, moralno sesut, želim si, da bi ostal tu, da bi me pregazila lokomotiva. Ne zaslužim si nič drugega. Povožen sem. Daj no, reče, pretiravaš, odpeljiva se od tu, rada bi ujela letalo. Ujela letalo, ponovim, njega bi rada ulovila, kdo ve, kakšne načrte imata. Nobenih, ne trapčaj, v sekundi si se spremenil, na postaji si bil dobre volje, zdaj si nekdo drug. Nisem, odgovorim, isti sem, le bolj prepričan vase in v svojo zgodbo. Kakšno zgodbo? je radovedna. Saj veš, rečem. Ne vem, odgovori, povej! Odkimam. Odpeljiva se, prosim, reče in me zapeljivo pogleda. Avto počasi zapelje na prašno makadamsko cesto, zadaj so tiri, spredaj nekaj otipljivega. Če bi odprl okno, bi lahko tisto, kar vidim, tudi otipal. Ne vem, žalost je videti takšna, mogoče tudi osuplost in krivda. Ustavim avto. Prestavim v vzvratno prestavo in zdrvim proti prelazu. Zaropota. Na tirih sva, zavpije, kaj delaš, odpeljiva se, prosim, zamudila bom letalo, moleduje. Ključe izvlečem iz ključavnice, izstopim in zaprem vrata. V ključavnicah tiho sikne. Vrata so zaprta. Dvignem pokrov motorja in s ključem udarim po stikalu, ki mi ga je pokazal mehanik. Spustim pokrov in odidem. Oddaljim se le nekaj metrov od avta, le toliko, da me ne opazi skoz okno. Če stopim na prste, jo vidim: tolče po oknu, na obrazu vse mogoče, slišim krike. Pripelje tovorni vlak. Opozori z glasno sireno in topotom čez stike na tirih. In oddrvi. Stečem k avtu. Glava sloni na prsih. Negibna je. Morda nezavestna od strahu. Mogoče blefira. Potrkam po oknu. Nič. Desnica je spuščena ob telesu, levica negibna na voznikovem sedežu. V mednožju njenih svetlih hlač opazim moker madež. Hudo ji je. Kliknem. Previdno odprem vrata, telo omahne, komaj ga ulovim in naslonim na sedež. Nezavestna je. Prebujam jo: kličem in z dlanjo tapkam po licih. Prebudi se. Spet zaprem vrata in se oddaljim. Potuhnem se. In potem se spomnim: po štirih se splazim k avtu in ga potisnem na drugi tir. Avto se premakne, slišim blazen krik. Potem ničesar več. Prisluhnem. Od daleč hrum. Iz nasprotne strani drvi vlak. Ustavlja se. Stečem naproti. Najprej po progi, skočim čez tire in se vržem v travo, v globok jarek, glavo zarijem v blato, nekaj vode je, začutim mokroto, izperem si blato z obraza in zaslišim cvilež zavor, železo drgne ob železo, potem močno poči, na oknih so ljudje, njihovi obrazi, znani obrazi: vidim strica iz Avstralije s pipo v ustih, ob njem teto, ki prikimava, vidim sosedo, ki se smeji in maha s pletilnimi iglami proti meni, vidim brata, ki polni lovsko puško, vidim obraz svoje ljubice, ki se pošastno širi čez celo šipo. In potem vidim očeta in mamo, ona šviga z očmi sem ter tja in me kliče, on moj stari - je videti začuden, nek detajl ga spet moti. In vidim bratranca in sestrično, sošolce in prijatelje iz bloka, vidim svojega profesorja sociologije, dekana fakultete, vidim celo funkcionarja svoje stranke, tajnico osnovne šole in ravnatelja. Vsi mi žugajo, vsi so zgroženi in napeti. Sami vprašaji. In dobro vejo, da nimam velikih skrivnosti, vejo, da sem obseden z nekim vragom. Končno vlak ustavi. Obrazi z oken izginejo. Skobacam se na kolena. Kaj počnejo vsi ti ljudje na tem vlaku, se sprašujem, zlezem iz vode, vstanem in se zapodim na progo, spotaknem se ob kamenje, telebnem in ko se spet ozrem na vlak, ki vedno bolj pospešuje, vidim v oknu zadnjega vagona obraz svoje žene. Smeji se, maha mi, z roko mi pošilja poljube, nato zamahne, češ nič ni bilo, vsega hudega je konec, bodi dober z mano. In čisto na koncu me skoz okno potniškega vagona prestreli pogled še enega obraza. Tisti njen tip ima tak obraz, pomislim, z njim je bila žena na vlaku, z njim je bila na železniški postaji in z njim bo sedela na letalu, stiskala se bosta pri oknu in se jezila, da je pod njima veliko krilo, ki jima zakriva pogled v globino. Sklonim se, iščem kamen, stikam za primerno velikim kamnom, da ga vržem v tisto šipo. Ko dvignem pogled in ko iščem tarčo, tik ob obrazu tipa uzrem svojega. Kaj dela tam moj obraz? Kam se vozi s temi ljudmi? Kam pelje vlak? Vzravnam se in gledam za rdečo utripajočo lučjo, ki je pripeta na zadnjem vagonu v kompoziciji. Tedaj oglušujoče poči. Avto, ki je maloprej tičal med tiri, poleti v zrak in hip za tem spet poči. Avta ni več. Po zraku frčijo kosi pločevine in stekla. To je zadnje, kar vidim in slišim, čezme se zavali gmota glasne teme. Dolgo buči.