»Potem pa sem se spomnila na sina, ki je zaradi očeta padel v hudo depresijo, zagrabila me je strašna jeza, ubila bi vraga, če bi ga lahko. Da gre nek odrasel, zrel človek narediti kaj tako hudega lastnemu otroku?! Tega pa nisem in nisem mogla dojeti. Zdravnik, ki sem ga poklicala, mi ni dal nobenega pravega upanja, da bo s sinom kmalu bolje. Ni mi kazalo drugega, kot da stopim še do lastnega, osebnega zdravnika. Sicer težko, a v nekaj stavkih sem mu zaupala vse, kar se je v zadnjem mesecu zgodilo pod našo domačo streho. Na srečo me je razumel in mi dal teden dni bolniške, da sem lahko obiskovala sina. Za mlajša dva sta izmenično skrbeli mama in tašča. Obe sta doživeli velik stres, zlasti tašča, s katero sva bili že od samega začetka v dobrih odnosih in sva se imeli zelo radi. Ko sem sedela v sobi, ob sinu, ko sem ga božala po roki, medtem ko je njegov pogled odsotno taval po meni, sem mislila, da me bo pobralo od vsega hudega. In ko se je ta ubogi otrok naslonil na moja kolena in po tihem izdavil, da bi rad vseeno videl očka …ne, ne morem opisati bolečine, ki se mi je zarezala v prsi.«