Pri ščitenju je veliko načinov postavitev, ki si jih trenerji sami postavljajo, nekatere uspešno, druge manj, a na koncu se velikokrat konča tako, da je potrebna tudi sreča, kajti odbita žoga od bloka na svoji povratni poti lahko zadane enega od naših igralcev ali pa se preprosto odbije visoko v polje, tako da naša ekipa ni imela večjih težav z drugo organizacijo igre. Res pa je, da so poleg sreče, ki jo le redko omenjam, v moderni odbojki tudi drugi, še kako pomembni dejavniki, ki posredno ali neposredno vplivajo na uspešnost naše igre pri ščitenju lastnega napadalca. Ne smemo zanemariti dejstva, da je moderna odbojka vedno hitrejša, višji so tudi igralci, kar z drugimi besedami pomeni, da so blokerji vse pogosteje na svojih mestih, pa tudi odboj žoge od bloka je povsem drugačen kot pred leti. Če k temu dodamo še vedno isto višino mreže (dekleta 224 cm in fantje 243 cm) in tudi enako velikost igrišča (9 x 9 m), je logično, da se zadeve z leti spreminjajo. Ob še tako dobri postavitvi igralcev ob ščitenju je treba upoštevati tudi hitrost odbite žoge (od bloka), ki se je z leti podvojila, kar zahteva drugačno tehniko postavitve telesa, nog, rok... Tudi sprememba pravila, da prvo žogo lahko odbijemo tudi z nogo, je bila mišljena kot nekakšen izhod v sili, torej v obrambi močnih udarcev, ko odbojkarja žoga praktično zadane, podobna ugotovitev pa velja tudi pri elementu ščitenja.