V prvem delu smo poglavje zaključili s stavkom, da mora bloker ob hitrem premiku gledati predvsem smer zaleta napadalca, nikakor pa ne žoge, kar se vse prevečkrat dogaja, kajti napadalec bo šel v smer, kjer je žoga in ne obratno. To je torej prva smernica za blokerje, kot drugo pa mora upoštevati smer zaleta odbojkarja, ki napada - njegova smer se mora v glavnem ujemati z našim prsnim košem. V takih trenutkih odločajo stotinke sekunde, čas za skok pa je pogojen s tipom podane žoge. Da bi s pomočjo treninga prišli do tega, da bi se igralci naučili opazovati napadalca in ne žoge, obstajajo določene vaje. Ena od njih je, da blokerja postavimo v blok (lahko v C-2, C-3 ali C-4), za njegov hrbet postavimo igralca, ki zna dobro in natančno podajati, na nasprotni stani mreže pa so vsaj na začetku v C-2 in C-4 napadalci, ki bodo napadali žogo, katero podaja igralec za blokerjem. Tako bloker ne vidi loka podane žoge, ki prihaja za njim (podajalec je za njegovim hrbtom), torej mora v vsakem primeru gledati samo smer zaleta napadalca, ki bo udaril žogo. Ob tem ne gre zanemariti pravilne postavitve telesa pred skokom v blok, kar pomeni, da so noge pred skokom postavljene paralelno na mrežo, roke so v višini ramen pred telesom (razen v primeru prvega tempa), sledi upogibanje nog in skok naravnost navzgor z rokama na drugo stran mreže. Skočiti je treba frontalno nasproti napadalca, kajti v tem primeru ga lažje vidimo in tudi opazimo vsako njegovo namero. V primeru, če igralec ni izbral natančnega časa za skok, je možno uspešno blokirati tudi takrat, ko so roke nad višino mreže, v primerih seveda, da nasprotnikov napadalec ne “zajame” žoge na višji višini, kar pa ni redkost.