Ljudje živimo in moramo živeti v nekakšnem sozvočju. Zato imamo ustavo, zakone, imamo nekakšen kurz obnašanja in zdravo pamet ter nenazadnje nekakšna pravila igre naše medsebojnosti. Kdor krši zakone, pade pod sankcije, saj zato so sodišča. Kdor se ne obnaša po zdravi pameti, ga imamo pač za norega. Kdor ne upošteva pravil igre, ima težave s svojim okoljem. V državi premoremo ideološke in represivne aparate. Imamo tudi moralo, javno ali zasebno. Ta odloča, kaj je normalno in kaj ne v smislu normativnosti početja.Imamo tudi moralne standarde, ali smo jih vsaj imeli. Zadnje čase se zdi, kot da sta jih zamenjala pohlep in egoizem najslabše vrste. In zdi se, kot da postajamo vse bolj nestrpni drug do drugega. Zdi se, kot da se humanost in solidarnost odmikata od nas. Ven iz naše stvarnosti, predvsem pa stran od centrov moči in odločanja. Te anomalije najbolj in najprej občutijo skupine z obrobja, skupine z družbene margine, ki jim pravimo tudi ogrožene. Koliko in od koga so ogrožene, pa je odvisno od splošne klime, ki vlada v družbi. Če se vprašamo, kdo kreira to klimo in temperaturo, je odgovor lahko precej dualističen. Običajno ljudje radi pokažemo na oblast, kajti oblastniki so tisti, ki kreirajo in generirajo pravila igre v družbi. A oblast odgovarja: Imamo demokracijo in z njo odgovornost. Tudi individualno. Tako imajo prav eni in drugi. Včasih nam je moralo krojila partijska oblast, vodilna in edina, kot se je sama predstavljala. Zadaj ali nasproti ji je stala Rimskokatoliška cerkev. Del ljudi pa je bil, kot vedno, nekoliko apolitičen ali ateističen. Morda bi lahko rekli apatičen. Takšne so bile v tistem času regulative do ogroženih skupin prebivalstva. Natančneje govorimo o invalidih. Socialistična oblast je invalide kastrirala, kar pomeni, da jih je sicer šolala in usposabljala ter nenazadnje tudi zaposlila. Šlo pa je za natančno določene in usmerjene poklice: slepi so bili usmerjeni v poklic telefonista, gluhi v tiskarne in ljudje na vozičkih praviloma v fotokopirnice. Tako so bili invalidi vnaprej ocenjeni kot dobri manualni delavci. Paradoks pa je bil v tem, da tem ljudem ni manjkal intelekt, ampak so imeli določeno fizično okvaro ali manko. Vid je čutilo, ki nima neposredne zveze z intelektom, vsaj v smislu sposobnosti ne, morda le zmožnosti. Cerkev pa je invalide posvečevala in jim natikala avreolo trpečih, ki jim bo bolje, in jim tako obljubljala lepše življenje v prihodnosti. Eno in drugo je bilo daleč od politike enakih možnosti, daleč od spoštovanja njihove osebnosti, daleč od solidarnosti, od njihovega položaja. Kljub tem stereotipom so posamezni invalidi rezistirali zunaj teh okvirov in se izšolali za intelektualne poklice. V teh poklicih so se tudi uveljavili. Večina pa jih je podlegla državni strategiji in prevzela določeno stigmo oziroma socialni položaj. Tako so invalidi služili politikom za legitimacijo njihove uspešnosti, dobrote ali humanosti. Podobno si je tudi Cerkev oprala roke in tako je šlo v božjem imenu naprej. Izobraženi invalidi so zahtevali od države več in drugače. To pa je bilo težje, ker država ni bila pripravljena na spremembo svojega koncepta skrbi za invalide. A vseeno sta se stopnji ozaveščenosti in tudi materialnega položaja invalidov dvigali, počasi, a zanesljivo.Ob razpadu socialističnega sistema je bilo precej upanja za prihodnost, kar se je nadaljevalo tudi ob spremembi sistema. Po nekaj letih pa so se začele stvari drastično spreminjati na slabše. Državna lastnina se je skokovito spreminjala v zasebno. Novi lastniki kapitala so začeli uveljavljati črno-belo tehniko odnosov, natančneje tržne zakonitosti, črtali so vsako solidarnost in boj za dobiček je prevladal nad vsem. Saj taka je tudi splošna klima v družbi. Po statistiki polovica slovenskih upokojencev živi pod eksistenčnim minimumom, in to potem ko je ustvarila vse tisto, kar si je v nekaj letih nagrabilo nekaj sto pohlepnih žepov, ki se zdaj šopirijo ravno pred tistimi, ki so jim brez sramu pobrali vse. Država nemočno opazuje ta dogajanja, se vrti v krogu in lovi svoj rep. Invalidi pa, kot že rečeno, zaradi svojega specifičnega položaja zahtevajo in potrebujejo drugačno obravnavo. Več dodatne pomoči. Problem dostopnosti, problem prilagoditve delovnih mest, asistenca itn. To pa lastnikov kapitala ne zanima. In tako se vedno več invalidov znajde na cesti brez osnovnih sredstev za preživetje. Država pa sprejema nekakšne splošne akte in citira deklaracijo OZN o človekovih pravicah, spreminja ustavo, prireja različne kongrese, ustanavlja sklade itn. Ker je na srečo invalidov vedno več zvočnih semaforjev in klančin za ljudi, ki se gibljejo z vozičkom, ter ozvočenih dvigal, ramp pred vhodom v poslopja javnega ali kulturnega pomena, se zadnje čase govori o nekakšni invalidizaciji. Vendar vse te prilagoditve koristijo tudi tistim, ki vidijo, hodijo ali so oslabeli, starim ali belim. Tako invalidi postajajo nekakšna konkurenca drugim ogroženim skupinam, tudi tistim najrevnejšim, ki v njih vidijo dodatni problem in oviro, morda tudi tiste, ki jemljejo. Osebno opažam, da se je nestrpnost do invalidov precej povečala. Kaže pa se predvsem v ignoranci ali odporu. Če se v državni zbor pripelje invalid na vozičku, večkrat prestrežem stavek: spet ti invalidi, spet bo špetir. Nekoč, ko sem sedel za panojem v restavraciji, sem prestregel del pogovora med zdravniki, ko je razprava tekla o slepih ljudeh. Oh, ti reveži, le zakaj se toliko mučijo. Pred dnevi pa me je nadrl človek iz sosednjega bloka, rekoč: S svojo palico mi boste poškodovali avto. Zakaj pa vas ne vodi hčerka? Sveta preproščina in ne znanje. Ne spuščam se v take brezplodne razprave. Zato sem ga označil s kavbojem in nevednežem. Kako pa naj tem nevednežem razložim vso globino problema, če je njihov smisel v tem, da bi imeli BMW in hišo, morda jadrnico, le zato, da bi se lahko postavljali pred sosedi. Pa vendar taki dogodki zgovorno pričajo o tem, kaj si preprost človek misli o invalidih. Če malo karikiram in tvegam, bi lahko rekel, da so ljudje invalidov včasih že malo siti, sploh če se pojavljajo v ekstremnih situacijah, kjer le prodajajo svoj ego in napuh. Problem je seveda bolj širokoplasten in večdimenzionalen kot pri običajnih ljudeh. Eni imajo talent, pa se jim nič ne ljubi, drugi so garaški, pa nimajo znanja. Tretji imajo vse to, pa jim manjka socialna inteligenca. Je že tako, da nihče nima vsega, kar potrebuje za življenje, stalno pri sebi – to velja tudi na splošno, razlika je le v tem, da imajo invalidi opazen manko, ki je kot tak tudi prepoznan. S seboj pa nosi tudi negativno družbeno konotacijo. Ljudje se invalidnosti še vedno bojijo in se ponavadi ne znajdejo, če pridejo v stik z invalidom. Sam sem že daleč od teh zgodb, čeprav se z njimi občasno še srečujem. Mene zanimajo sistemska politika, strategija invalidskega varstva, sprememba mišljenja tistih, ki zakone postavljajo. Torej več posluha strokovnjakov, ki te zakone pišejo. Slovenci smo poleg tradicionalne nevoščljivosti obdarjeni tudi z vrtičkarstvom. Dlje od ograje sosedovega vrta često ne vidimo, morda le izjemoma zaradi privoščljivosti, sploh če gre sosedu na slabše. Daleč je še do tega, ko se bomo ljudje zavedli, da je od normalnosti in polnočutnosti do invalidnosti le majhen, čeprav usodno pomemben korak. Nihče od nas nima absolutnega jamstva, da bo vse življenje telesno zdrav in vitalen. In tako se življenje spremeni v absolutnem smislu, in to čez noč. Tako se znajdemo na drugem bregu reke, ki pa je ista reka za vse nas. To je življenje, ki teče vsakemu od rojstva do smrti. Kot slepec, ki bom naslednje leto dopolnil že okroglih 40 let slepote, torej življenja znotraj drugačne realnosti, vam lahko rečem, da sama oslepitev in izguba svetlobe, pogleda itn. nista tako težki. Tisto, kar je desetkrat težje od izgube vida, je sprememba socialnega položaja. Ljudje se čez noč spremenijo v odnosu do invalida. In če ne zamerite, bom napisal tudi to. Ljudje invalida izločijo. Najprej iz diskurza, nato od praktičnih pojmovanj, kasneje tudi iz simbolnega sveta vrednot. Saj invalid po njihovem mnenju ne more tega in onega. Torej, če ne zmore, o tem tudi nič ne ve. Le kaj bi z njim. Tako se invalidu začne ponujati vagone usmiljenstva in nekaj košev dobrih želja, še mnogo upanja na izboljšanje in manj trpljenja itn. Zato vam moram še enkrat povedati: INVALIDI MANJ TRPIJO ZARADI IZGUBE DOLOČENEGA ORGANA ALI ČUTILA KOT PA ZARADI PODCENJEVALNEGA ODNOSA, KI SO GA DELEŽNI V VSAKODNEVNEM ŽIVLJENJU. Ko sem se pred davnimi leti odločil za študij na fakulteti, takratni višji šoli za socialno delo, sem največ čudenja, celo posmeha, doživel ravno od strokovnjakov, torej tistih, od katerih sem pričakoval največ podpore. Najprej na centru za socialno delo, kasneje tudi na šoli, da o nekakšnih rehabilitacijskih svetovalnicah niti ne govorim. Uštel sem se tudi pri diplomi, ko sem kot prvi slepi socialni delavec v takratni SFRJ pričakoval zaposlitev, pa so se le izgovarjali na vse mogoče težave in ovire. A vsaka stvar je za nekaj dobra in odločil sem se za nadaljevanje študija na takratni FDV in tako je šlo naprej skozi desetletje upokojitve. Sicer pa sem o tem in še o čem pisal v svojih prvih treh knjigah in se na tem mestu odrekam dodatnim zgodbicam. Ko pa nisem dobil zaposlitve niti po magisteriju, sem sprevidel, da bom do ustrezne službe prišel le s pomočjo politike. Računal sem s tem, da me bodo politiki izrabili za svoje predvolilne namene, tudi sam sem zavzeto gradil na samopromociji, na koncu bo potrebno še nekaj izsiljevanja in stvar se bi izšla. Tako sem postal direktor vladnega urada za invalide. A to je že politika, za katero sem ugotovil, da ni moj življenjski stil. Tako kot je dejala Angela Vode: Človek z mojim značajem se ne bi smel ukvarjati s politiko. Zdaj pa sem uradnik na ministrstvu za zdravje. Če bom s svojim vzorom in dolgoletnim trudom na svoj način odigral vlogo ideološkega virusa, kar pomeni, da bom prispeval droben kamenček v mozaik invalidske stvarnosti, predvsem spreminjanja pogledov na to, bom morda lahko ponosen na svoje delo. S svojimi dolgoletnimi izkušnjami na področju slepote pa sem seveda vedno na razpolago ljudem, ki izgubljajo ali izgubijo vid. V njihovem šoku in obupu sočustvujem, saj se še dobro spominjam, v kakšnem labirintu fizične omejenosti, psihične dezorientiranosti in čustvenih viharjev sem se znašel sam pred mnogimi leti. Včasih obrišem kakšno kljuko na vratih višjih nivojev, da poženem v pogon birokratski uradniški stroj. Tudi to je del mojega poslanstva. Ob 3. decembru, mednarodnem dnevu invalidov, želim reči slovenskim invalidom: Borite se za svoje pravice drugačnosti, kajti kdor zdrži, ta bo zmagal.Dr. Luj Šproharjudje živimo in moramo živeti v nekakšnem sozvočju. Zato imamo ustavo, zakone, imamo nekakšen kurz obnašanja in zdravo pamet ter nenazadnje nekakšna pravila igre naše medsebojnosti. Kdor krši zakone, pade pod sankcije, saj zato so sodišča. Kdor se ne obnaša po zdravi pameti, ga imamo pač za norega. Kdor ne upošteva pravil igre, ima težave s svojim okoljem. V državi premoremo ideološke in represivne aparate. Imamo tudi moralo, javno ali zasebno. Ta odloča, kaj je normalno in kaj ne v smislu normativnosti početja.