Tvoje besede so veljale. Veljale so do tistega dne, ko sem tesnobno stopal proti šoli v dežju, s katerim me je veter bičal v obraz. Zakaj pravzaprav naj ne bi bila moja tesnoba zaradi temačnih šolskih prostorov in pustega piflanja nekaj, kar naj ne bi jemal resno? Zakaj ne bi smel jemati resno, da se je Maria João obnašala, kot da sem zrak, ko vendar skoraj nisem mogel misliti na kaj drugega? Zakaj so bile tvoje bolečine in umirjenost, ki ti je bila naklonjena, mera vseh stvari? »Gledano s stališča večnosti,« si včasih dopolnil, »to vendar nima pomena.« Poln besa in ljubosumnosti do novega prijatelja Marie João sem zapustil šolo, se odločno napotil domov in se po kosilu usedel v stol nasproti tebi. »Hočem v drugo šolo,« sem rekel z glasom, ki je zvenel odločneje, kot sem ga čutil iz svoje notranjosti, »ta je neznosna«. »Preveč resno se jemlješ,« si rekel in podrgnil po srebrnem ročaju palice. »Koga, če ne sebe, naj bi jemal resno?« sem vprašal. »In stališče večnosti – to ne obstaja.«