In to ni bila edina pomota, ki jo je moral vzbuditi v tujcu za menoj pogled name. Po brezkončni noči, v kateri sem ostal brez spanca in tolažbe, bi bil jaz sam zadnji, ki bi na druge gledal zviška. Prejšnji dan sem enemu od pacientov v prisotnosti njegove žene razkril, da ne bo več dolgo živel. To moraš storiti, sem si prigovarjal, preden sem par poklical v govorilno sobo, zase in za svojih pet otrok morata imeti možnost načrtovanja – in nasploh: del človeškega dostojanstva obstaja v moči, da lahko svoji usodi, tudi težki, pogleda v oči. Bilo je zgodaj zvečer, skozi odprta balkonska vrata je lahen, topel veter prinašal šume in vonjave iztekajočega se poletnega dne, in ko bi se lahko brez pomislekov predal temu blagemu valu živosti in samopozabe, bi to lahko bil trenutek sreče. Ko bi vsaj oster, neusmiljeni veter bičal dež v šipe, sem pomislil, ko sta se mož in žena usedla na zunanji rob stolov, oklevajoče in polna plašne negotovosti, željna slišati sodbo, ki bi ju oprostila strahu skorajšnje smrti, tako da bi lahko odšla dol in se pomešala med pohajkujoče mimoidoče, z morjem časa pred seboj. Snel sem očala in se s palcem in kazalcem prijel za nosni koren, preden sem spregovoril. Par je moral spoznati kretnjo kot znanilca strahotne resnice, kajti ko sem dvignil pogled, sta se prijela za roke, ki – tako se mi je zdelo in misel mi je zadrgnila goltanec, tako da je tesnobno čakanje postalo še enkrat daljše – že desetletja niso bile več vajene, da bi se poiskale. Govoril sem proti tema dvema rokama, tako težko je bilo gledati v oči, iz katerih je govorila brezmejna groza. Roki sta se zažrli druga v drugo, kri je odtekla iz njiju, in bila je ta podoba neke brezkrvne, bele klobke prstov, ki mi je ukradla spanec in ki sem jo hotel odpoditi, ko sem se odpravil na sprehod, ki me je pripeljal pred zrcalno izložbo. (In še nekaj drugega sem poskušal odpoditi v žarečih uličicah: spomin na to, kako se je moja jeza nad nespretnostjo mojih besed ob oznanilu bridkega sporočila pozneje obrnila zoper Adriano, ki skrbi zame bolje kot mati, samo zato, ker mi je izjemoma pozabila prinesti moj najljubši sendvič. Naj belozlata svetloba dopoldneva izbriše to krivico, ki zame ni bila netipična!)