Avtomobilska industrija v decembru beleži drastičen padec prodaje, je na poti v München poročal bavarski radio. BMW je prodal za četrtino manj vozil kot decembra 2007, Daimler je lani prodal 30.000 vozil manj kot leto poprej. Uspehov (raz)vajene Bavarske motorne delavnice (Bayerische Motoren Werke) so decembra svoje delavce poslale na podaljšane božične počitnice, ki so se vlekle tja v sredino januarja, in se poslovile od delavcev, ki so si jih sposojale prek kadrovskih podjetij. Daimler je sredi januarja napovedal, da bodo delavci sprva delali le še štiri, kasneje morda tri dni na teden. Za zdaj se na plačah še ne pozna, vsi še koristijo nabrane nadure, toda kaj bo, če bo prodaja padla za več kot 30 odstotkov? Nemška vlada je sprejela 500 milijard težek reševalni paket, s katerim naj bi zaščitila svoje banke, Deutsche Bank je v sredo poročala o rekordni izgubi. V zadnjih treh mesecih lanskega leta je s tveganimi posli izgubila 4,8 milijarde evrov. V mirni akademski četrti v stari, častitljivi zgradbi sociološkega inštituta sedi profesor, ki je večino tega, kar se dogaja, vnaprej predvidel. Ulrich Beck je, pravijo njegovi kolegi, vodilni teoretik družbe tveganja. Prva njegova knjiga Družba tveganja – na poti v neko drugo moderno je izšla v letu černobilske katastrofe, zadnja, Svetovna družba tveganja, pred dvema letoma. Ste v vaših knjigah že napovedali to, kar se dogaja danes, ali pa je morda tudi vas kaj presenetilo?Ja, bil sem presenečen, čeprav sem že takrat videl pred seboj večino stvari, ki se dogajajo danes. Toda dogajanja so tako prevladujoča, da zlahka presežejo predstave sociologa za pisalno mizo. Hkrati ne želim biti nikakršen prerok propada, to zagotovo ni moja perspektiva. Nasprotno, pokazati želim, da slutnja katastrofe, ki jo trenutno doživljamo s finančno krizo, predstavlja izjemno politično moč. Politično moč, ki je morda sposobna preprečiti katastrofo, ki nam grozi. Diagnoza svetovne družbe tveganja vsebuje namreč neko fundamentalno razdvojenost. Na eni strani imamo to, kar sam imenujem »proizvedena negotovost«. Živimo v času korenitih svetovnih sprememb, v katerih družba skozi napredek začenja razveljavljati, popravljati in spreminjati svoje temelje. Na drugi strani pa se iz krize rojevajo nove, vsekakor presenetljive ustvarjalne sile, ki imajo potencial, da bi probleme, ki nas pestijo, tudi rešile. Kdo so te ustvarjalne sile, kdo so akterji prihodnosti?Kot sociolog ne izhajam iz domneve, da bi se pojavil neki nov subjekt v zgodovini, kot na primer proletariat v 19. ali 20. stoletju ali zatem tehnična inteligenca, ki bi bila lahko revolucionarna sila, ki bi rešila probleme v prihodnosti. Naša situacija je precej težja in bolj zapletena. Seveda lahko nekatere akterje tudi poimenujemo. To so skupine civilne družbe, ki so v zadnjih 20, 30 letih opozorile na problem uničevanja okolja in ga ob nasprotovanju politike in znanosti postavile na politično agendo. Na drugi strani obstaja tudi veliko tistih, ki so aktivni v političnih strankah – ne nujno v prvi vrsti in najbolj znani – in ki se pod pritiskom nastajajočih razmer zavzemajo za nove rešitve. Toda kot novo ustvarjalno silo pojmujem nekaj drugega. Poglejmo primer finančne krize. Doživljamo nekaj, kar je bilo še pred nekaj meseci povsem nepredstavljivo. Dosedanji stebri zahoda, povezava kapitalizma, demokracije in politične svobode, so se nenadoma začeli rušiti, erodirati. To dogajanje je povsem primerljivo z zlomom komunističnega sistema. Danes vsi govorijo o zavračanju tržnega fundamentalizma, ki je bil doslej prevladujoča, ja, skorajda edina politična ideologija. Na drugi strani pa nastaja možnost, celo potreba po ustvarjanju neke nove zveze držav, ki bi presegala državne egoizme in nacionalizme, zato da bi lahko rešila nacionalne probleme, ki na nacionalni ravni niso več rešljivi. Torej se dogaja nekaj povsem paradoksnega. Na poti modernizacije in ob grožnji katastrofe so dosedanji načini razmišljanja zašli v turbulence. Razmere same postajajo revolucionarne. Razvijajo neki potencial, ob katerem se zdijo – do zdaj le hipotetične – možnosti propada nenadoma uresničljive. Na drugi strani pa ravno takšne razmere odpirajo prostor za nekaj novega, boljšega. In sprašujem se, zakaj to ne bi mogla biti sijajna priložnost za Evropo. Zakaj odgovor na finančno krizo, kot zahtevata britanski premier Gordon Brown in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ne bi vodil k vzponu Evrope tudi v gospodarsko-političnih vprašanjih. Pri čemer je presenetljivo, da naša kanclerka, Angela Merkel, ki se je vedno razglašala za zapriseženo Evropejko, tokrat deluje precej zadržano in ne izkoristi priložnosti, ki se ponuja. Kakšna je potem še vloga nacionalne države, če ni sposobna rešiti nacionalnih problemov zato, ker so ti tako vpeti v globalni sistem? Ali nacionalna država v prihodnosti odmira?To je preveč poenostavljeno. Menim, da imamo podobno situacijo, kot je bila v Evropi v 18. in 19. stoletju. Danes seveda v globalnih okvirih. V 19. stoletju je šlo za to, da bi male državice in različne oblike vladavin združili v nacionalno državo, ki bi bila sposobna ukrepati na vsem svojem ozemlju. Tako kot tedaj lokalne države danes nacionalne države niso sposobne dati odgovora na nove izzive, s katerimi se soočajo. Da bi nacionalne države lahko rešile svoje nacionalne probleme, potrebujejo sistemsko sodelovanje med državami. Nacionalne države s tem ne postajajo odvečne, temveč se morajo spremeniti in odpreti. Skupaj naj bi postale neke vrste transnacionalna kooperacijska država, neka zveza držav, ki nacionalnosti ne negira, ki sprejema različnost, drugačnost kozmopolitskih držav in ravno iz pozitivnega sodelovanja med nacionalnimi suverenimi državami razvija nove možnosti kot odgovor globalne krize.Je to tudi priložnost neke nove vloge Evrope v svetu?Res je. Ravno francosko predsedovanje je pokazalo, da se je Evropa do zdaj vedno vrtela le okoli svoje lastne osi in da svojo identiteto najde šele v trenutku, ko se odpre globalnim perspektivam, ko se čuti del, dejavnik globalnega sveta in tako tudi ukrepa. Tako v soočanju z rusko zasedbo Gruzije ali zdaj v zvezi z vojno v Palestini Evropa krepi svojo identiteto, tako na zunaj kot tudi na znotraj. Evropska identiteta se torej ne rojeva iz osredotočanja nase, temveč s tem, da se Evropa odpira in sooča tudi z vprašanji in problemi drugih. Pri čemer je Evropa lahko v marsičem tudi za zgled. Brez skupne valute bi finančna kriza v evropskih državah pokazala povsem drug obraz. In če pogledamo v zgodovino, je pravi čudež, da so iz nekdanjih sovražnikov danes lahko postali sosedje, da po zlomu komunizma v posovjetskih družbah ni prišlo do več vojaških konfliktov in da je že obljuba članstva v Evropski uniji omogočila mirno integracijo mnogih držav.Toda zdaj ima tudi ta Evropa velike probleme, tržno gospodarstvo ne deluje več tako, kot smo si predstavljali, in sami ste ugotovili, da se odvračamo od liberalnega kapitalizma. Kaj pa so alternative?To je ključno vprašanje. Medtem ko se je komunizem vidno zrušil skupaj s padcem berlinskega zidu in razpadom Sovjetske zveze, poteka proces propadanja neoliberalnega kapitalizma precej manj vidno in očitno. Skoraj vse politične stranke so se zapisale neoliberalizmu v tej ali drugi različici in te iste politične elite ostajajo na oblasti tudi danes. Ko se sprašujemo, kje je alternativa neoliberalni razlagi radikalnega trga, odpove tudi ekonomska znanost in prav dobro bi nam delo, če bi nekdo od teh znanstvenikov danes vstal in priznal, da so se zmotili. Motiti se je človeško, tudi v znanosti. To pomeni, da vnaprej znanega odgovora nimamo. Prepričan sem, da ni dovolj, če zdaj ad hoc razvijamo nove ureditve finančnih trgov v smislu, da bi postali bolj transparentni in tveganja bolj predvidljiva. Ker imamo opraviti s celo vrsto velikih tveganj, tu ne gre le za gospodarska tveganja, gre tudi za segrevanje ozračja, za razširitev jedrskega orožja itd., in ker se jim nekatera nova v prihodnje še lahko pridružijo, potrebujemo neke vrste svetovno ustavo, mednarodni pravni sistem, v okviru katerega bi lahko urejali konflikte in iskali alternative ter nove odgovore na probleme. Ta ureditev bi morala omogočiti dvoje. Po eni strani obvezujoča pravila za vse države in po drugi možnost prilagajanja različnim zgodovinskim izhodiščem in različnim kulturam. Z vidika podnebnih sprememb torej ni dovolj, da iščemo le nove tehnične možnosti in s tem razvijamo nova tržišča, kot je na primer avtomobil brez izpuhov ali revolucija v energetski tehnologiji. Najprej moramo priznati, da so prav države, ki so najmanj krive za podnebne spremembe, najbolj na udaru posledic podnebnih sprememb. Treba je razviti novo, bolj pravično ureditev, ki bo tem državam omogočila modernizacijo, ki jo imajo razvite države že za seboj, a jih hkrati obvarovala pred tem, da bi hitra industrializacija ogrozila njihova okolja in s tem tudi vse človeštvo. To je projekt, ki si ga še pred kratkim nismo znali predstavljati, toda zdaj postaja nujen in realen, saj posledice ogrožajo vse, ne glede na to, na katerem koncu sveta živimo. Zato je danes v nacionalnem interesu, da realna politika postane kozmopolitska. To verjetno ne velja le za okoljsko politiko…Tako je. Tudi na primeru finančne krize ugotavljamo, da je raven svetovne medsebojne odvisnosti tako visoka, da se pred njo ne moremo zapreti ali izolirati. Ugotavljamo tudi, da zanjo ne obstajajo nacionalne rešitve, temveč je treba v reševanje krize pritegniti tudi vse druge države. Če tega ne bomo storili, se bo zgodilo enako kot v 30. letih dvajsetega stoletja, namreč, da bomo z umikom na nacionalne pozicije krizo pravzaprav šele sprožili. Zdaj opazujemo, kako Amerika in velike evropske države ščitijo svoje banke z vsotami, ki presegajo človeško domišljijo. Toda finančna kriza v enaki meri ali celo bolj prizadeva tudi države, ki primarno sploh niso bile vključene v svetovni finančni trg in problemov same niso povzročile. Kako se to lahko dogaja? Tako, da zdaj denar odteka tja, kjer se domneva, da je še relativno varen, in se s tem investicije umikajo iz držav v razvoju, te pa bi ta denar najbolj nujno potrebovale.Bodo ukrepi nacionalnih držav potem sploh učinkoviti, bodo delovali?Tega ne vemo. Bistvo velikih tveganj je ravno verjetnostni račun, ki nam daje ustrezno gotovost za določene odločitve. Ta verjetnosti račun je pravkar izgubil svojo veljavo. Na nastalo stanje nismo pripravljeni in ne vemo, ali bodo naši ukrepi učinkovali. Delujemo v pogojih neznanja, in to na mnogih področjih. Imamo paradoksno situacijo, da sta obseg in moč krize razveljavila, diskreditirala znanja, s pomočjo katerih naj bi jo premagali. Tega pa nacionalna država seveda ne more priznati, torej se mora vesti tako, kot da ima še vedno krmilo v rokah. Sprejeti in izvesti mora ukrepe, ki dokumentirajo: mi vemo, kam je treba iti, zagotavljamo varnost. Čeprav nihče ne ve, ali bodo ti ukrepi sploh zagrabili. Nadvse nenavadno je, da se je samo v nekaj tednih na svetu zgodil temeljit politični preobrat. Lahko rečemo, da imamo zdaj neke vrste državni socializem, in to ne v nacionalnih, temveč v mednarodnih okvirih. Toda ta državni socializem in njegova blaginja zajemata le banke in bogate. Revni, brezposelni in prejemniki socialne pomoči so tako kot doslej še vedno izpostavljeni hladnemu vetru neoliberalne tržne ideologije. Ali deprivilegirani delojemalec na trgu nima v rokah nikakršnega orožja, s katerim bi se lahko branil? Kaj je z njegovo vlogo potrošnika? Prav v Ameriki, pa tudi v Evropi, opazujejo zmanjšanje potrošnje z veliko skrbjo.S tem v rokah nimamo prav močnega orožja, vendar ga vseeno ne gre podcenjevati. Zakaj? Moč podjetij sloni predvsem na tem, da lahko odpustijo svoje delavce. Stavka je v takšnih pogojih vse težja, nenazadnje zato, ker delodajalcu še opere vest, da lahko delovna mesta brez večjih težav preseli v druge dele sveta. Toda tudi potrošnik ima možnost izbire. Zato je odločitev za nakup neke vrste volilni listič, s katerim potrošnik ne odloča le o uporabnosti kupljenega izdelka, temveč tudi o tem, na kakšen način je bil proizveden, v kakšnih pogojih za delojemalce, o poslovni politiki podjetja in še o marsičem. To je zdaj še precej latentno, toda podjetja so tej potrošnikovi izbiri izročena na milost in nemilost. Kajti potrošnika ni mogoče odpustiti, kot se »jeznemu in zoprnemu« potrošniku tudi ni mogoče umakniti v Azijo. Proizvajalci in ponudniki so vedno soočeni s potrošnikom. Ta je globalni soigralec in nasprotnik v tolikšni meri, kolikor se globalno poveže in organizira kot politična moč. Tako kot delojemalci v industrijskem kapitalizmu bi lahko tudi potrošnik postal znaten politični inštrument moči, celo znotraj kapitalističnega sistema. Še posebej v koaliciji z vladami oziroma političnimi strankami bi imeli potrošniki kot državljani velike možnosti vplivanja. Saj ni nujno, da vlade avtomatično in izključno sklepajo le zavezništva s kapitalom. Njihova politična legitimnost in možnost zmagati na volitvah bi lahko izhajala iz tega, da ciljno podpirajo pravno pozicijo potrošnika, na primer tako, da stavijo na transparentnost izdelkov.Vlade so veliko kriznih ukrepov sprejele s ciljem, da bi ohranili delovna mesta. Vi pravite, da je brezposelnost zmaga, da si je nesmiselno prizadevati za polno zaposlenost, in se zavzemate za neke vrste osnovni dohodek, ki bi ga prejeli vsi, tudi tisti, ki ne bi delali…Če pogledamo v zgodovino pojma delo in zgodovino delavskega gibanja, je zanimivo dvoje. V antiki, še posebno v stari Grčiji, je bilo delo negativna vrednota. Opravljali so ga tisti, ki niso bili svobodni, torej sužnji. Državljani, in to so bili takrat izključno moški, so bili osvobojeni dela. To pomeni, da je bilo tedaj politično delovanje – in ne delo – središče identitete in je hkrati predstavljalo tudi integracijo družbe. Skozi zgodovino se je pojem dela nato povsem prevrednotil. To, kar je nekdaj izključevalo iz družbe, namreč obveza dela, je postalo osnovni kriterij za vključitev v družbo. Danes vse sloni na delu za zaslužek, ne le materialna eksistenca, temveč tudi socialna identiteta, prestiž, in to tako pri moških kot tudi pri ženskah. Toda ravno v delavskem gibanju in v razpravi o delavski družbi obstaja utopija, ki teži k osvoboditvi od dela. Modernizacija se trajno razvija v smeri, ki človeško delo nadomešča s strojnim in s tem dosega višjo produktivnost. Hkrati pa smo socialno tako fiksirani na dominanco oziroma celo izključnost dela za zaslužek kot središča identitete in materialne varnosti, da ne vidimo nobene možnosti za korak – morda najprej v naših predstavah in zatem v politični realnosti –, s katerim bi presegli sedanje stanje. In to bi resnično lahko omogočili s tem, da bi vsak državljan dobil neki osnovni dohodek. Ni treba, da je zelo visok…Kakšno vsoto pa ste imeli v mislih?V zahodnoevropskih razmerah bi bilo 800 evrov vsota, o kateri bi se lahko pogovarjali. To bi ljudi osvobodilo prisile dela in hkrati mariskaj omogočilo. Na eni strani starševstvo, družino, ki je zaradi zaposlenosti staršev zelo obremenjena, toda tudi politične in druge družbi koristne aktivnosti ter konec koncev tudi možnost za tiste, ki želijo zaslužiti več denarja in graditi kariero. To ni odločitev proti delu za zaslužek, temveč odločitev za alternative temu delu. Te alternative sem poimenoval državljansko delo. V Nemčiji smo deloma to že prakticirali v povezavi s komisijo, ki se je ukvarjala z vprašanji prihodnosti. Prišlo je do tega, da so v nekaterih občinah na tej osnovi nastali kulturni centri, v katerih so nastala gledališča, celo kavarne, v katerih so dajali inštrukcije šolarjem in migrantom omogočili večjo integracijo v družbo. Ter še veliko drugih aktivnosti, ki jih je poleg financiranja osnovnih virov omogočila prav eksistenčna neodvisnost sodelujočih državljanov. Ta primer se mi zdi pomemben zato, ker smo se z razvojem moderne odvadili razmišljati o ustvarjalnih alternativah. V času, ko so stroji sposobni nadomestiti vedno več človeške delovne sile in ko naj bi izkoristili tehnične potenciale inovacij, še vedno verjamemo, da smo vezani na stare institucije dela za zaslužek, torej na institucije, ki so si jih izmislili v 17., 18. in 19. stoletju. In si ne upamo razviti perspektive, ki ne bo nikogar bolela, ki le odpira neko novo možnost delovanja zunaj monopola dela za zaslužek. Kritiki te ideje dvomijo, da je sploh uresničljiva, in se hkrati sprašujejo, ali ne bodo potem državljani raje lenarili.Lenuhi so in bodo obstajali v vsaki družbi. Toda ali je to res prevladujoča človekova podoba? Ko je šlo za širitev demokracije, so nasprotniki prav tako ugovarjali, da so ljudje leni, omejeni, neizobraženi in nesposobni ustvarjalno izkoristiti svoje svoboščine. Zgodovina je vse te trditve ovrgla. Kar se tiče uresničljivosti te ideje in njenega financiranja, bi najprej rad povedal, da ta model podpira nadvse heterogena skupina znanstvenikov. Med njimi tudi takšni liberalnih prepričanj, ki trdijo, da je model mogoče financirati zato, ker bo z njim v dobršni meri razbremenjena socialna država. Hkrati bi lahko do konca izkoristili produktivnost novih tehnologij, ker se ne bi več ozirali na ohranjanje delovnih mest. Zagotovljeni dohodek bi po drugi strani okrepil delojemalca v odnosu do delodajalcev, saj ne bi bil več preživetveno odvisen od njih. In končno bi prišli tudi do tega, da bi delo, ki ga nihče ne želi opravljati, postalo drago, da bo treba torej tiste, ki bodo pripravljeni na primer odvažati smeti, plačati bolje kot doslej. To sploh ni slabo.In s katerim denarjem naj bi ta projekt financirali?Obstajajo različni modeli, nekateri bi ga najraje financirali iz davka na dodano vrednost. Ta je vezan na potrošnjo in hkrati onemogoča podjetjem, da se izognejo davku s selitvijo dobička na druge trge oziroma v druge države. Sam pa menim, da bi države prav z okrepljenim sodelovanjem na mednarodni ravni lahko onemogočile podjetjem, da se izogibajo plačilu davkov. Za to ni treba sprejemati novih zakonov, dovolj je, da na mednarodni ravni uveljavimo že obstoječe in preprečimo davčne oaze. Pogosto namreč opažamo, da na pogajanjih, ki zadevajo transnacionalne režime davčne politike, na strani mednarodnih podjetij sedijo najbolj kompetentni ljudje in na strani držav takšni, ki jim niso kos. V devetdesetih letih ste skupaj s svojo soprogo Elisabeth Beck Gernsheim napisali knjigo Popolnoma normalni kaos ljubezni. Kako negotove razmere danes vplivajo na naše življenje v družbi? Kako vplivajo na naše odnose in na družino? V knjigi poskušava povedati, da tožba o družbi individualistov, ki krožijo le okoli sebe, ni neki virus, ki napada posameznike in ga je mogoče pozdraviti z žlico sirupa, zato da bi se znova osredotočili na dobro skupnosti in družine. Gre namreč za institucionalizirani individualizem, ki izhaja iz večine institucij moderne družbe. Trg dela, izobraževalni proces, mobilnost, ki je s tem povezana, vse to osvobaja in izloča posameznika iz tradicionalnih povezav, enako velja za osnovne pravice. Politične, socialne, civilne osnovne pravice, vse v središče postavljajo posameznika. Pogosto pozabljamo, da so celo v zahodnoevropskih državah ženske šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavile svoje osnovne civilne pravice, ki so jim omogočile, da so na primer same podpisale pogodbo o zaposlitvi. Ta proces individualizacije se danes pospešeno nadaljuje in je močno vezan na trg dela. Kajti prek trga dela si zagotavljamo materialni obstoj, ustrezen prestiž in položaj v družbi. To pomeni, da se družina ne pojmuje več kot enota, v kateri so stvari vnaprej opredeljene, temveč jo zamenjuje »pogajalska« družina posameznikov, v kateri se je treba o vsem šele dogovoriti. Kdo bo pral perilo, miril kričeče otroke ali delal kariero, vse, kar je bilo prej zapisano v jasni delitvi dela med moškim in žensko, je danes stvar pogajanj. In celo tam, kjer še obstaja klasična delitev dela – vemo, da je tako še v mnogih družinah in državah –, je izgubila legitimnost. To opažamo na velikem številu ločitev. Toda po drugi strani si ljudje še vedno želijo ljubezni in skupnosti ter vedno znova sklepajo nove zveze. To pomeni, da se oblika zasebnega skupnega življenja spreminja in da je družina vedno bolj pomembna vrednota, ki pa jo je vedno težje uresničiti. Vsi govorijo o družini, se ločujejo in znova iščejo novo družino, v kateri bi lahko našli tisto srečo, ki si jo tako želijo. Družina zato še vedno obstaja in bo obstajala tudi v prihodnje, drugačne bodo le njene oblike. Vedno več je tako imenovanih pozakonskih oblik, v katerih pod isto streho živijo otroci iz več nekdanjih družin in ustvarjajo novo, v katerih so se »razmnožili« dedki in babice in po drugi strani vnučki. Kdo sodi k družini, je vse manj predpisano, ni več tako jasno razmejeno in je v veliki meri stvar individualne odločitve, ki ni vedno sprejeta v soglasju. V kompleksnih in zapletenih odnosih, nastalih po ločitvah in novih porokah, je treba sprejeti nove prioritete, nove lojalnosti in nove zveze, v katerih igra individualna odločitev vse močnejšo vlogo. Kakšen pomen ima religija v takšni družbi? Vi pravite, da je bog nevaren. Kateri bog in zakaj?Pomen religije v sekulariziranih družbah osrednje Evrope na presenečenje mnogih narašča, prav kot reakcija na individualizacijo, iz nje nastalo ogroženost in hrepenenje. V tem smislu je bila predstava očetov sociologije, da več modernizacije pomeni manj religije in več sekularizacije, očitno napačna. Prav z modernizacijo, razvrednotenjem tradicije in varnosti, očitno nastaja neka nova potreba po religioznosti. Zanimivo je, da ta potreba največkrat ne sovpada s članstvom v cerkvi. Toda celo tisti, ki ostajajo člani cerkva, se distancirajo od verskega kanona cerkve in razvijejo svojo predstavo o bogu in svoj odnos do boga, ki ni več identičen tistemu, ki ga zahteva cerkev. Imamo torej neko novo religioznost, ki je veliko bolj individualizirana, ki v središče postavlja svojega lastnega boga, včasih tudi neke vrste sestavljena religioznost, ki črpa iz različnih religioznih tradicij, virov lastnega potrjevanja in iskanja. Še odgovor na vaše vprašanje, kaj dela boga nevarnega. Ko sem lani napisal knjigo o religiji, me je najbolj navdušila razdvojenost poslanstva vere. Skozi zgodovino katoliške pa tudi drugih ver lahko opazujemo, da je moč vere, ki črpa iz boga, sposobna povezovati skupnosti prek nacionalnih, etničnih in socialnih meja. Toda na drugi strani je prav to, kar ljudem pomaga graditi mostove, namreč vera v boga, hkrati kriterij, ki izključuje. Izključuje neverujoče in drugače verujoče. Vera ima tako dve plati. Na eni strani povezuje enako verujoče prek vseh družbenih meja. Toda na drugi strani radikalno izključuje neverujoče in drugače verujoče. Skozi zgodovino smo lahko vpliv te ambivalence nazorno opazovali. Z vestfalskim mirom po verskih vojnah, ki so opustošile Evropo, se ni zgodilo to, da bi se različne vere, predvsem katoliška in protestantska, odpovedale nasilju, k premirju so jih prisilile države, ki niso hotele biti več inštrument verskih bojev. Vse do danes je bistvo religije tesno povezano z obsodbo drugačnih in neverujočih. In v tem je nevarnost boga v svetu, kjer se religiozna gibanja izločajo iz nacionalnih kontekstov ter postajajo nova in močna svetovna gibanja. Mnogokrat z željo in zahtevo spremeniti in vplivati na politične družbe. vtomobilska industrija v decembru beleži drastičen padec prodaje, je na poti v München poročal bavarski radio. BMW je prodal za četrtino manj vozil kot decembra 2007, Daimler je lani prodal 30.000 vozil manj kot leto poprej. Uspehov (raz)vajene Bavarske motorne delavnice (Bayerische Motoren Werke) so decembra svoje delavce poslale na podaljšane božične počitnice, ki so se vlekle tja v sredino januarja, in se poslovile od delavcev, ki so si jih sposojale prek kadrovskih podjetij. Daimler je sredi januarja napovedal, da bodo delavci sprva delali le še štiri, kasneje morda tri dni na teden. Za zdaj se na plačah še ne pozna, vsi še koristijo nabrane nadure, toda kaj bo, če bo prodaja padla za več kot 30 odstotkov?