Sodobni čas je po Robertu Cooperju prvi, ki bo vsaj na delu zemeljske oble opravil s sistemom nacionalne države, nastalim po vestfalskem miru daljnega leta 1648. Temelj novega sistema so pravzaprav iste liberalne vrednote, ki so cela tri stoletja tedaj razvitim družbam zagotavljale gospodarski razvoj in v obdobju brez vojn tudi družbeni mir. Zapovedi o delitvi oblasti med zakonodajno, izvršno in sodno, o predstavniški demokraciji, spoštovanju človekovih pravic in o zasebni lastnini so zdaj preoblečene v komunikacijsko revlucijo dvajsetega stoletja in ta jim je dodala nove razsežnosti. Nenaklonjenost tradicionalnim državnim metodam, ki vse bolj oblikuje razvite družbe, je lahko včasih tudi pomanjkljivost. Državljane takšnih držav je težko naplahtati, naj se izpostavljajo za sumljive politične cilje, težko pa jih je tudi prepričati, da je izpostavljanje sploh potrebno, še posebno vojaško. Tudi novi zavedni državljani ne bodo poslušali kakšnega Slobodana Miloševića, ker jim diktator njegovega kova v obdobju interneta ne more več zapreti komunikacijskih tokov. Tudi gospodarsko enoumje, kakršno je Jugoslavijo privedlo do poloma, ne bo mogoče v nenehno reformirajočih se družbah, če bodo ostale takšne.