Spominjam se tistega dne, ko sem odšla na operacijo. Bilo je pustno jutro. Zbrala sem vso moč in vso energijo, ki sem jo še premogla, in oblekla otroke v pustne obleke. Odšle so, te vesele maškare, a v meni je vse kričalo, se razpadalo in lomilo. Sedaj, ko pogledam nazaj, vidim, da morda ves ta trud sploh ne bi bil potreben. Oblekli bi se lahko sami, lahko bi konec koncev tudi "preskočili pust". A takrat sem želela narediti vse. Vse in za vse! Tako sem živela vse svoje življenje! Danes je drugače. Precej drugače. Ne vem, kakšna bo moja prihodnost, lahko pa rečem, da se mi je življenje po ponovitvi bolezni precej spremenilo. Od sebe sem odvrgla veliko bremen, poskušam ločevati med pomembnimi in tistimi, skoraj nevažnimi stvarmi. Vsakodnevno samopotrjevanje in izgorevanje v delu je izgubilo smisel.