in nato dokončno v Borstiču. Pokojni gospod Sandro je bil tretji otrok, imel je dva brata in sedem sester, odraščali so pri Sv. Ivanu. Zaposlen je bil na tržaški davkariji, po vojni v pristanišču, v letih vodu, je Veronese spregovoril “ne več o okrnjenem, temveč pridobljenem teritoriju. Naša skupnost bo napredovala le, če bo ohranila svojo identiteto”. Minister Pecoraro Scanio je predlog pozitivno ocenil, saj je naš prostor označil “za evropskega prej kot italijanskega. Vaše področje je v okviru Evropske skupnosti postal kraj novih možnosti, ki so izpodrinile stare mejne razdelitve”. Ravno evropska šahovnica je postala področje za bolj tesne odnose med Italijo in Slovenijo, meni minister Pecoraro Scanio, ki se zavzema tudi za to, da bi države Balkanskega polotoka pristopile k EU, in to misel je strnil z besedami, “balkanskih enklav v EU ne potrebujemo”. Gost se je nato pobliže podal v obravnavo tematik, ki so bolj tesno povezane z devinsko-nabrežinsko stvarnostjo, začenši ravno z mavhinjsko kasarno, ki naj bi po Veronesejevi zamisli postala zahodno kraška postojanka muzeja. “Illyju sem že povedal, da morajo zapuščene imovine biti podvržene družbenim in okoljskim vinkulacijam, nikakor ne novemu načrtovanju stanovanjskih poslopij”, je dejal minister in dodal, kako država prenaša tovrstne zapuščene imovine deželam z obvezo, naj jo dežele nato predajajo občinam, ki jih morajo naposled koriščati v družbene in naravovarstvene namene. Ministrove besede so pri rom dobrotnikov, sicer pa še s prijateljskimi stiki. S posebno nabirko so tudi pomagale begunskim otrokom v Ajdovščini in danes občasno nosijo potreben material tržaški škofijski Karitas za otroke beguncev. Skrbijo tudi za verski tisk. SVK ima tudi vsak mesec mašo in uro molitve za duhovne poklice. Škof je zelo pohvalil naše ljudsko petje pri maši in se zanimal, ali je vsako nedeljo tako lepo. Nakar mu je škofov vikar msgr. Franc Vončina, ki ga je spremljal na vseh obiskih pri Slovencih v Rojanu in v Barkovljah, potrdil, da je petje lepo ne le ob nedeljah, ampak tudi ob delavnikih. Msgr. Vončina je namreč tudi naš dušni pastir. Ladi Vodopivec je pojasnil, da že nekaj let cerkveni pevski zbor poje le ob velikih praznikih in ga vodi Aleksandra Pertot, kadar pa ona ne more, dirigira kar Ladi. Prej je že v starih časih pel vsako nedeljo. Tudi Aleksander Furlan je seznanil škofa s svojim