je bila ustanovljena med protestantsko reformacijo v 16. stoletju. Čeprav je kralj Henrik VIII. s sprejetjem akta o supremaciji 3. novembra 1534 pretrgal odnose z Rimskokatoliško cerkvijo, Edvard VI. pa uvedel protestantski verski nauk in obrede, so anglikanska verska načela oblikovali za vladanja Elizabete I. Molitvenik iz časa Edvarda VI. so popravili in spremenili, njegovo uporabo pa uveljavili z zakonom o enotnosti Cerkve. To je bila v bistvu vrsta zakonov, ki so zagotovili pravno podlago Anglikanski cerkvi. Prvi zakon (1549) je predpisoval obvezno uporabo molitvenika in hude kazni za neposlušne duhovnike. Drugi (1552) je uvedel predelani molitvenik, ki je bil po slogu bolj protestantski, predpisoval pa je tudi kazni za rekuzante. Marija I. Tudor je oba zakona preklicala, toda v tretjem (1559) so spet uveljavili nov molitvenik in denarno globo za tiste, ki niso hodili k maši. Četrti zakon (1562) je predpisal še bolj predelani molitvenik. Po tem zakonu je približno 2000 nepopustljivih duhovnikov izgubilo beneficije. Leta 1563 so izdali 31 členov, Cerkev pa jih je 1571. končno sprejela kot svoj red. Cilj je bil ustanoviti razumljivo, ljudsko cerkev s kraljem kot vrhovnim poglavarjem.