Kandidat za ta postopek je bil tudi Nick Breach. Če bi bil prepeljan v bolnišnico, priključen na respirator in bi nato začel pešati, ne da bi zadostil kriterijem za možgansko smrt - kar bi bil glede na potek bolezni precej verjeten scenarij - bi mu le skrbno načrtovanje njegove smrti morda lahko omogočilo darovanje organov. V skladu s pravilnikom Gift of Life bi se Nickovi starši morali najprej odločiti za izključitev aparatur, ki ga ohranjajo pri življenju. Nicka bi nato premestili v operacijsko dvorano, kjer bi ga odklopili od ventilatorja, zdravniki pa bi počakali, da mu preneha biti srce. Če bi to trajalo več kot eno uro, bi nastopila topla ishemija (zaradi oteženega dihanja organi ne bi prejeli dovolj kisika), darovanje bi bilo prekinjeno, Nicka pa bi vrnili v bolniško sobo, kjer bi umrl. Če pa bi srčni napad nastopil pravočasno, bi se začelo petminutno odštevanje, na koncu katerega bi Nicka proglasili za mrtvega. Tim za opravljanje transplantacije, ki bi čakal v predprostoru, bi mu nemudoma odvzel organe in z njimi pohitel k prejemnikom. (Toda celo ta alternativa ne bi nujno zagotovila uspeha. »Trudimo se,« je priznal Howard Nathan, »da bi vsaj poskusili.«)