Sicer pa je zelo razširjeno mnenje, da je haaško sodišče predvsem politična tvorba, ki jo je mednarodni skupnosti leta 1993 vsilila živčna Clintonova administracija, da bi kot smokvin list prikrila v tistem trenutku namerno nemoč ZDA v Bosni. ZDA so sodišču zagotovile veliko, lahko bi rekli celo prevladujočo injekcijo finančnih sredstev, osebje in tehnologijo, samo pa si je odredilo pravila, kakršnih verjetno ne bi dopustili v nobenem zahodnem pravosodnem sistemu. Kot je pred časom dejal eden izmed odvetnikov kabelske televizije Court TV (nova kabelska televizija, ki se je proslavila s procesom proti Simpsonu), obtoženi v Haagu nima pravice do soočenja s tistim, ki ga obtožuje. To pomeni, da lahko tisti, ki ga dolžijo zločinov, ostanejo anonimni in se tako izognejo navzkrižnemu zasliševanju. V nasprotju z načeli evropskega in ameriškega pravosodja torej obtoženi, pa naj bodo Srbi, Hrvati ali Muslimani, veljajo za krive, dokler se ne dokaže nasprotno. Še večje nezaupanje zbuja nejasna procedura dokazovanja, kaj je sploh vojni zločin. Povedano preprosto: obstreljevanje civilnih ciljev in ubijanje civilistov je prepovedano, vendar po mednarodnem pravu poveljnik ni zločinec zaradi vsake granate, ki zadene civilno stavbo, niti zaradi ubijanja civilistov, če ga izpeljejo enote, ki so mu podrejene. Treba je dokazati jasno zvezo, sicer bi bili samodejno krivi vsi vojaki in vsi poveljniki v vsaki vojni. Navedeno procesno nejasnost medtem s pridom izkoriščajo branilci obtoženih.