zavora (žlajf), za ustavljanje klopotca ob močnem vetru, da ga veter ne bi prevrnil. Bogatejši in lepši klopotci imajo tudi dodatno, okrasno opremo, med katero sta najpogostejša ded in baba, ki ju je spreten mojster izrezljal iz lipovega lesa. Ti dve figurici sta »pomagali« klopotcu poganjati gredelj in sta skupaj veselo plesali. In kakšen les izdelovalci klopotcev običajno uporabljajo? Ščap ali drog je ponavadi iz kostanjevega lesa. Stolček je najboljši iz jesenovega, bukovega ali hrastovega lesa, gredelj pa iz akacije. Macleki so iz hrastovega ali hruškovega lesa, vilčice pa iz hrastovine ali bukovine. Deska je največkrat iz češnjevega lesa, lahko pa tudi iz kostanjevega, bukovega ali hrastovega lesa. Za izdelavo vetrnic mojstri uporabljajo lahek les, in sicer borov ali smrekov, mnogokrat tudi topolov. Rep klopotca je iz sveže breze oziroma brezovega šibja. Prav vesel dan je, ko se postavljajo klopotci, saj je postavljanje začinjeno z obilo smešnih dovtipov in zbijanja šal med samim postavljanjem. Gre za običaj, ki so ga pravi vinogradniki ohranili ves čas, saj je ta dan pomenil pravo praznovanje z obilo petja, muzike, plesa in dobre hrane. Cel obred postavljanja je trajal precej časa, ponavadi vse popoldne in še v pozni večer, saj so postavljalci klopotca morali najprej izkopati jamo za drog (ščap), potem pa se je klopotec postavljal po delih v točno določenem zaporedju (stolček, gredelj, macleki, deska, vetrnice in nazadnje klopotčev rep). Ko je vse to nared, morata biti pripravljena tudi gospodar in gospodinja, ki morata pripraviti dobro južino in dobro vinsko kapljico, da so vsi udeleženci dobre volje, kjer ne manjka lepega petja, muzike in celo plesa. Nekateri trdijo, da je bila velikost klopotca odvisna predvsem od velikosti goric in od moči in pomembnosti lastnika, ki ga je dal postaviti, saj naj bi velikost klopotca simbolizirala uspešnost njegovega lastnika-vinogradnika. Mnogokrat je v resnici bilo tako, res pa je, da nekega strogega pravila za velikost klopotca in njegovih delov ni. In tako klopotci v vetrovni jeseni pojejo svojo prelepo pesem, vse tja do konca trgatve. Pa tudi takrat se praviloma klopotci ne bi sneli. Počakati bi morali do 11. novembra, do martinovega, ko se konča neko obdobje, ki ga simbolizira tudi klopotec, in se prične novo. Klopotec, ta mogočni simbol krajine, je najlepši tam, kamor spada in kjer se je rodil – sredi vinogradov. Tam je njegova pesem najlepša, ker oznanja zrelost dozorelega sadu, ki sta mu sonce in človek dala lepoto barve in okusa. Prisluhnite mu pozorno in ugotovili boste, da klopotec v Ljubljani poje drugače kot pri nas v Prlekiji. Samo v takšnem okolju ga boste povsem doživeli in slišali ter ob njegovem petju resnično uživali!