Raziskovalni duh jo je velikokrat pognal po svetu, največkrat v ZDA, za dalj časa v Detroit in v Philadelphio. Kaj kmalu pa je že zahrepenela po vrnitvi, saj se ji je sčasoma zdelo povsod vse enako in brezosebno. Če bi bila ostala, ne bi bila srečna. Poleg tega jo je z leti minila volja do potepanja po svetu. Z veseljem se je vrnila v Ljubljano, ki se ji zdi vedno lepša in kjer vedno bolj ceni kakovost življenja. Poleg tega pozna vsak kamen na svoji poti, in vsak kamen tukaj ji nekaj pomeni. Odraščala je na Mirju in se potepala po trnovski fari. Njen svet, ki je bil je takrat še lepa periferija. Ko si je pred kratkim iskala stanovanje, se je po petdesetih ogledih različnih stanovanj odločila za podobno periferijo, za stanovanjsko naselje ob koseškem bajerju. Pogled na vodo jo sprošča po napornem dnevu. Na arhitekturo, ki ji je tuja, se počasi privaja. Vedno je živela v hiši in rada se spominja velikanskega meščanskega stanovanja, kjer je mama zaklepala starinski salon in ga na stežaj odpirala le, kadar so imeli goste. In velike kuhinje, kjer je kuhala njihova kuharica. Nikakor se ne bi mogla udomačiti v kletki - v bloku, v kakšnem šestem nadstropju, kjer bi se počutila kot ujetnica. Se je pa strastno pustila ujeti znanosti, natančneje, genski toksikologiji in biologiji raka. Dobro se počuti, ko v nočnih urah zapušča svojo pisarno in ve, da je s svojim znanjem naredila nekaj dobrega za človeka, za njegovo zdravje, za kakovost življenja. Radovednost jo vedno znova žene naprej, saj je nasilno stoletje za nami pustilo porušene ekosisteme, toksini pa se globalno razširjajo po vsem svetu, tako da jo čaka še veliko raziskav in še veliko večerov, ki jih bo preživela v zavetju nacionalnega inštituta za biologijo.