Pomaranča je bila tista, ki je Nani Mestnik za vedno vtisnila v spomin simpatičnega in prijaznega sošolca Jožeta Smodeja. Nikoli ni pozabila, ko je prvič dobila 1956 leta od Jožeta ta sadež. In v spomin na ta dogodek mu je prinesla košarico pomaranč in čudovito svileno kravato, ki jo je sama poslikala, česar jo je naučila njena prijateljica Boža Podergajs. Izvrstno kosilo v Tangu je bilo posvečeno obujanju spominov. Veliko večerov sta kot mlada preživela v družbi skupnih prijateljev in radi so kartali. Nana to še vedno počne in s soprogom, znanim vulkanizerjem Tonijem Mestnikom, obiščeta tudi otoški casino. Jože Smodej pa ob natrpanem urniku v bolnišnici, kjer je zadnja leta tudi strokovni direktor, proste trenutke posveča ženi in sinu, »baterije« pa si napolni v naravi, kot lovec je prehodil že vrsto gozdov. Čas je kar prehitro mineval in obveznosti dr. Jožeta Smodeja so nas prekinile, a to še ne pomeni, da se srečanje ne ponovi.