Resnici na ljubo, včasih je o sebi dejansko dobila občutek, da je nesrečne narave ali na neki način nepopolna, ker moški, s katerimi je šla ven jest ali v kino, njenega zavračanja niso doživljali le kot nehvaležnost, ampak tudi kot znak že patološkega vedenja. Nekaj časa se je družila z dekletom, mlajšim od vseh drugih, a potem je bilo tega prijateljstva konec, ker je postala »taka kot vse druge,« kakor je, na robu obupa, zanjo ugotovila Harriet, medtem ko je hkrati sebe uvrstila med obstrance. Veliko večerov je preživljala sama, ob koncu tedna pa je pogosto obiskovala mamo. Ta ji je govorila: »No, ja, si pač staromodna, nič drugega. In še veliko je deklet, ki bi rade bile, če bi si to lahko privoščile.«