Ker v Kopru ni pravih možnosti za razvoj resnejše regate (ni prostih privezov) in je jadranje "zastrupilo" tudi neuničljivo druščino Snack Bara v Žusterni, je ta pred petimi leti začela resno razmišljati o svojevrstni regati. Ko so ugotovili, da se termina okoli nekdaj zelo čislanega praznika dneva borca tudi tradicionalni prireditelji regat ogibajo kot hudič križa, so ga (pa ne le iz tega razloga) hitro vzeli za svojega. Okoliščine za organizacijo tovrstne prireditve so narekovali kar veliko tuhtanja, kako jo udejanjiti. Vendar je druščina snackbarovskih prvoborcev zlahka našla rešitev v triatlonu. Zaradi krajevnih okoliščin lahko na regati sodeluje le omejeno število jadrnic. Letos se je prirediteljevemu vabilu odzvalo osem posadk, polnih "kaveljcev in korenin", pripravljenih soočiti se z zahtevnim triatlonom. Ta je sestavljen iz teka proti usidranim jadrnicam pred kopališčem Žusterna, potem ko vodja regatnega odbora v Snack Baru udeležencem poda zadnja navodila, izpije pivo in naznani start regate. Do bark je seveda treba zaplavati, odjadrati dvakrat do boje pred Debelim rtičem in nazaj, kjer izbrani plavalec iz vsake posadke skoči v vodo, teče do Snack Bara in se javi regatnemu odboru. Potem je treba privezati dušo, priti do sape, barko spraviti do matičnega ali varnega veza in se pridružiti slavju, dostojnega tradicionalnim snackbarovskim feštam. "Ma, kak troboj! Deseteroboj je to, ne troboj!" je bilo slišati v nedeljskih dopoldanskih urah, ko si je druščina bistrila glave v stilu zbijanja klina s klinom.