»Vidim, da ste spreten voznik. Razmeroma. V formuli, ki sem jo vozil v letih 79–86, si česa takega nisem mogel privoščiti. Sploh ne na Grand Prixu, kjer nasprotniki ne izbirajo sredstev. Lažje je bilo na državnih prvenstvih, kjer sem zmagoval z velikim naskokom. Takrat sem na cilj prihajal po dveh kolesih ali pa s prekrižanimi nogami, kot sedaj vi. Saj res, šele sedaj sem opazil vaše čevlje. Imenitno se ujemajo s kravato, čeprav bi sam izbral svetlejši odtenek. Veste, ljubiteljsko se ukvarjam z modnim oblikovanjem. Če že sprašujete, nekaj priznanj se je nabralo. Naj omenim le tisto v Švici ...« »Saj ste rekli, da vas odložim v Celju?« sem ga prekinil pol ure zatem – to so bile moje prve besede. »Prispela sva.« »Sprva sem res tako načrtoval, zdaj pa sem se domislil, da vam bom delal družbo kar do Maribora. Tako lepo vas je poslušati. Poleg tega imam v Mariboru starega prijatelja iz vojske, s katerim sva skupaj igrala v pihalni godbi. Če ga ne bo doma, bom z obiskom presenetil gospodično, no ja, zdaj že gospo, s katero sva se spoznala ... Oh, ženske, veliko jih je bilo v mojem življenju! Ne vem zakaj, ampak nekako so se kar lepile name. Vi ste tozadevno, domnevam, gotovo bolj zadržani? In če Marije ne bo doma – kaj pa vi – imate veliko stanovanje? Hočem reči, kakšno ležišče, tako za eno noč, saj bi se našlo, kajneda?« Takrat je vendarle prišla na dan moja prisebnost. Bogdanu sem pojasnil, da sem se pravkar spomnil dvodnevnega simpozija v Celju, ki se ga se moram prav danes udeležiti. Nekaj v zvezi s komunikacijo ... Bogdan mi je takoj ponudil prenočišče, rekoč: »V Celju so hoteli razmeroma dragi. Vsaj za udobje, ki ga nudijo. Vzemimo, na primer, Japonsko. Tam se v hotelski sobi res spočijem. Ali pa Avstralija. Zajtrk je tam vse kaj drugega kot pri nas. Ampak, saj boste vendar moj gost. Toliko se imava še pogovoriti.«