Naš odnos do izdelka v veliki meri določajo dejavniki, ki na prvi pogled z njim nimajo neposredne zveze. Na primer ime izdelka ali obraz, ki ga oglašuje. Podobo sladoledne lučke, ki letos praznuje 50-letnico, sta zaznamovali dve drobceni deklici, triletna Milenca in dobro leto starejša Lučka. Deklici sta medtem zrasli v zreli dami. Ena je postala ekonomistka, ki se ukvarja z nepremičninami, druga je svobodna umetnica, ki živi v naravi in se posveča angelom. Začelo se je leta 1958. Takrat je v Ljubljanskih mlekarnah na oddelku za reklamo delal gospod Ostrivoj Rojc, ki je imel hčerko Lučko. »Stanovali smo blizu in pogosto sem obiskala očeta. V Ljubljanskih mlekarnah so me vsi poznali in ker sem bila nora na sladoled, so me pogosto obdarili z njim,« pripoveduje Lučka Lamiel. Nekega dne je prišlo do lapsusa, ki se je zapisal v zgodovino: »Ko je eden od očetovih šefov stopil v pisarno in me videl bingljati z nogami in jesti sladoled, je vzkliknil: »O, spet je pri nas Lučka in liže Lučko.« Ko je odhajal iz pisarne, je pomislil, da bi bilo to dobro ime za sladoled. »Ime se je obdržalo in od tedaj sem dobivala veliko sladoleda v zahvalo,« se spominja gospa Lučka in v smehu pripoveduje, da so tudi drugi otroci njeno ime povezali s sladoledom: »Sošolci so se hecali, da me bodo polizali, veliko šal je bilo na to temo.« Gospa Lamiel je danes svobodna umetnica, prireja delavnice v naravi, kjer udeleženke in udeleženci rišejo angele, in se zdravo prehranjuje. Po lučkah ne posega več. »Belega sladkorja ne uporabljam, če že katerega, potem grozdni sladkor,« pojasni. Svoje ime zdaj bolj povezuje s svetlobo kot s sladoledom. Druga mala deklica, Milena, je obraz enega izmed prvih oglasov za lučko. Rjavooko triletnico živahnih oči so našli v vrtcu blizu Ljubljanskih mlekarn, ji nadeli lasuljo, ostalo pa je zgodovina. Gospa Milena Vrbec se dogodka samega ne spominja več, so jo pa podobe spremljale skozi vse otroštvo, tudi na počitnicah in na potovanjih po bivši Jugoslaviji. Deklica s čopkoma je bila zaščitni znak lučke. »Da sem na sliki jaz, so vedeli le sorodniki in najljubše sošolke, mi je bilo pa vedno luštno, ko sem videla te slike,« pripoveduje gospa Vrbec. Za nagrado je dobila 700 dinarjev, vendar ne ve, kako je bil ta denar porabljen, ve le, da je imela zelo rada sladoled in ga ima še vedno rada. »Kot ekonomistka lahko rečem tudi, da je bila slika v oglasih prepoznavna in je pripomogla k prepoznavnosti izdelka.« Sladoled ima dolgo zgodovino. Že pred več kot tri tisoč leti so kitajskim cesarjem stregli s sladico iz planinskega snega, vina, sadja in medu, včasih pa so dodali še gosto jakovo mleko. Posladek je bil všeč tudi Marcu Polu, ki je recept zanj leta 1295 uvozil v Italijo. Sprva je bilo ledeno razkošje dostopno le plemenitim glavam, danes pa je vsakomur v vsakem trenutku dostopna dobrina. V bivši Jugoslaviji se je prva industrijska proizvodnja sladoleda začela prav v Ljubljanskih mlekarnah. Dolga desetletja so ga izdelovali le v topli sezoni, tako da so otroci vso zimo in velik del pomladi nestrpno čakali, kdaj se bo v trgovinah pojavil prvi sladoled. Eden od prvih je bil prav kremni sladoled na palčki s čokoladnim oblivom. Precej uspešen – v petdesetih letih smo polizali kar 210 milijonov lučk!aš odnos do izdelka v veliki meri določajo dejavniki, ki na prvi pogled z njim nimajo neposredne zveze. Na primer ime izdelka ali obraz, ki ga oglašuje. Podobo sladoledne lučke, ki letos praznuje 50-letnico, sta zaznamovali dve drobceni deklici, triletna Milenca in dobro leto starejša Lučka. Deklici sta medtem zrasli v zreli dami. Ena je postala ekonomistka, ki se ukvarja z nepremičninami, druga je svobodna umetnica, ki živi v naravi in se posveča angelom.