Pri splošnem zdravniku so ji ugotovili samo povišano sedimentacijo, zaradi katere so jo poslali na nadaljnje preiskave, ki pa niso prinesle nobenih rezultatov. Pri pulmologinji dr. Mačkovi so ji opravili test na alergijo in astmo, ki je pokazal, da je alergična na trave in da ima blago obliko alergijske astme. Kristina je dr. Mačkovi omenila povišano sedimentacijo, zato se je ta odločila še za slikanje pljuč. Rezultat je bil šokanten: velika bela lisa med pljučnima kriloma. Dr. Mačkova ji je takoj povedala, da gre najverjetneje za limfom. Po odhodu iz zdravstvenega doma je Kristina zaradi hudega šoka na parkirišču zgrešila svoj avto in v mobilniku brezglavo iskala moževo številko, da bi mu sporočila šokantno novico. V bolnišnici na Golniku so nemudoma opravili računalniško tomografijo in druge preiskave ter odvzeli vzorec tumorja za nadaljne preiskave. Patolog na Golniku je med analizo posumil na dve možni diagnozi – timom in limfom. Medtem so Kristino že napotili na Onkološki inštitut v Ljubljani, kjer ji je onkologinja dr. Južničeva razložila metode zdravljenja, vrste citostatikov in prognoze za obe vrsti raka. Omenila ji je še, da je timom precej bolj "zoprna" oblika raka; pri njegovem zdravljenju uporabljajo stare citostatike, za to boleznijo v Sloveniji zboli samo kak bolnik na vsakih nekaj let, prognoza pa je veliko slabša kot pri limfomu. "Bila sem neizmerno prestrašena, kaj se bo izcimilo," je povedala Kristina Modic. Z Golnika je prišlo obvestilo, da odvzeto tkivo ni bilo dobro, zaradi česar ji niso mogli postaviti diagnoze. Predlagali so ji vnovičen odvzem tkiva. To je bilo za Kristino olajšanje, saj je imela tako še vedno upanje, da njena bolezen le ni timom. Ves čas diagnostike so bili ob njej mož in starši, saj je bila preveč raztresena, da bi lahko zdravnike vprašala vse, kar jo je zanimalo. Na torakalni kirurgiji Kliničnega centra so ji tik pred novim letom odvzeli tkivo. Čakanje na izvide je bilo nepopisno mučno, saj jo je skrbelo, da bi se diagnoza glasila timom. Ko je 3. januarja 2005 poklicala na Onkološki inštitut v Ljubljani, ji je dr. Južničeva sporočila diagnozo: NH visokomaligni difuzni velikocelični B-limfom. Obenem ji je določila datum prve kemoterapije: 5. januar 2005. Na kemoterapije je hodila vsake štiri tedne, predpisanih je imela šest ciklusov. Ob novici, da ima limfom, se je Kristina zjokala od sreče, saj si timoma res ni želela. Njeno počutje med kemoterapijo je bilo nadpovprečno dobro. Tudi kri je bila ves čas terapij dobra, počutje pa glede na obliko zdravljenja odlično. "Prvo kemoterapijo sem preživljala v nekakšnem transu. V meni so se mešali občutki veselja in sreče, ker se je začelo zdravljenje, treme, poguma, občutka nadnaravne moči. To se je odražalo tako, da sem prvo kemoterapijo preživela pokonci, celo na hodnikih OI, z napeljano kemoterapijo v žilo in skupaj z obiski, medtem ko so nekateri ležali, se borili s slabostjo in tudi z bruhanjem," pripoveduje Kristina. Ko je po štirih tednih prišla na naslednji ciklus kemoterapije, so ji dodali biološko zdravilo Mabthera. Razložili so ji, da je kombinacija kemoterapije in bioloških zdravil odlična za zdravljenje njene vrste limfoma. Tako je v vseh naslednjih ciklusih kemoterapije prejemala še biološko zdravilo. Po drugi kemoterapiji je rentgen pokazal precejšnjo remisijo tumorja, po peti pa je bil tumor komajda opazen. Po končani kemoterapiji ji je radiologinja dr. Zaletelova predpisala osemnajst obsevanj in jo seznanila z možnimi neželenimi učinki. Zaradi obsevanja je Kristina občasno čutila vrtoglavico in pritisk v glavi, poleg tega je imela težave s sluznico požiralnika, zaradi česar je težko požirala večje kose hrane: "Pomagala sem si s pasirano hrano in tako imela izgovor, da sem lahko jedla veliko sladoleda," pravi Kristina, ki je zdravljenje zelo dobro prenašala. Takoj po kemoterapijah je začela hoditi na dolge sprehode s svojim kužkom in telovadila na trim stezi. Z možem sta ves čas hodila na izlete in živela normalno, kot da Kristina ne bi bila bolna. Opustila sta le izlete v visokogorje in druge telesno zahtevne športe. Ves čas zdravljenja je študirala in tako že skoraj dokončala visoko šolo. Veliko se je srečevala s prijatelji, ki so jo s spodbudami dodatno motivirali, da se je borila. Ves čas so ji stali ob strani tudi sodelavci, kar ji je veliko pomenilo. Vključila se je v delovanje novega Društva bolnikov z limfomom, v katerem želi pomagati osveščati širšo javnost o limfomih, zdravljenju … Kristina pravi, da ji je bolezen popolnoma spremenila pogled na življenje. Ne žene se več za stvarmi, ki so se jih še pred pol leta zdele najpomembnejše. Pri takšni bolezni je najpomembnejše, da človek ne izgubi upanja, poguma in dobre volje. Pomemben del zdravljenja so tudi mož, starši, brat, tašča in tast, dobri prijatelji in kužek Simba. Vsak trenutek so ji − in ji še vedno − stali ob strani, spodbujajo jo, ji pomagajo in jo razumejo, če je kdaj depresivna in sitna. "Prepričana sem, da bom ozdravela, vendar vem, da me čaka nov strah – strah pred ponovitvijo bolezni, s katerim se bom morala spopadati v prihodnje. Toda ne glede na vse vem, da se bom borila. Ob tej bolezni sem imela tudi možnost ugotoviti, kateri so moji pravi prijatelji. Ti so mi od vsega začetka stali ob strani in mi pripravili tudi kakšno prijetno presenečenje, ki mi je dodatno vlilo moči, da sem šla naprej. Hvala limfomu!! Prevrednotil mi je življenje, mi prinesel veliko lepih trenutkov, novih prijateljev in spoznanj, do katerih ne bi nikoli prišla, če ne bi zbolela," pravi Kristina.