Odkar pomnim, sem govorila, da ne maram denarja. Kot otrok ga najbrž nisem marala, ker sem morala zanj prositi starša, saj mi striček s sladoledom le tega ni hotel dati zastonj. Jezila sem se nanj, ko sem hotela tudi sama imeti tono igrač, kot jo je imela prijateljica na balkonu, katero sem vsak dan z okna opazovala in se spraševala, zakaj jih ona lahko ima toliko, moja mami in oči pa pravita, da nimata denarja zanje. A za razliko od drugih vrstnikov, ki so prav tako izhajali iz povprečne družine, sama nisem nikoli sanjala, da bi se enkrat kopala v njem. Morda zato, ker je tista soseda na balkonu, navkljub vedno novim igračam, bila videti bolj nesrečna kot karkoli drugega, pogosto je bilo za balkonskimi vrati slišati prepire in njen jok, ki ga tudi tona igrač ni mogla pomiriti. Denar sem začela služit že zelo zgodaj.Nekje pri petih letih sem na ulici prodajala kamne, ki sem jih nabirala na obali in otroke prepričala, da so nekaj posebnega. Nisem ravno ponosna na te svoje prve poslovne korake, čeprav sem mami, ko je le ta obsojala moje početje, odvrnila, da nisem kriva, če so pa tako neumni, da mi verjamejo. Kamenodobno prodajalno sem hitro zaprla, nedolgo zatem pa odprla novo – tokrat z injekcijami, ki sem jih dobila od zdravnikov, ki so prihajali na dom zaradi brata. Stvar je šla dobro v prodajo, pojedla sem veliko sladoleda, le spet sem jih poslušala, češ da prihajajo otroci domov čisto mokri in špricajo celo mimoidoče. Ko sem zrastla, sem pridobila etiketo tiste, ki ni nikoli brez. Denarja namreč. Kljub povprečni plači, velikim stroškom, celo dejstvu, da sem poleg sebe vzdrževala še partneja in konkretno požrešnega kosmatinca, je nekaj denarja vedno ostalo. Ko so me povprašali, kako mi to uspeva, sem samo skomignila z rameni. Mogoče pa je le nekaj na tem, da mi denar resnično ne pomeni kaj dosti in mu zato ne namenjam toliko pozornosti. Znano je namreč, da bolj ko se nečemu posvečamo, bolj nas posrka vase in v primeru denarja nas kaj hitro lahko popade pohlep, ki ti daje le kratkoročno zadoščenje. Včasih sem denar pridno kopičila, veliko delala in govorila tiste stavke, ki se začnejo s predlogom »ko«. Ko bom imela dovolj denarja, bom potovala, kupila hišo in podobno. Ko sem prvič postala milijonar, sem sicer bila ponosna nase, a v resnici se ni prav nič spremenilo. Kvečjemu sem bila vedno bolj nesrečna, ker si nisem ničesar privoščila. Ko sem po koncu dolgoletne zveze ostala skorajda brez ficka in posledično strehe nad glavo, pa sem ugotovila, da se je veliko lažje pobrati finančno kot pa duševno in takrat sem odločno vrnila člansko izkaznico zbirateljice denarja. Še vedno pridno delam in služim, a si tudi privoščim stvari, ki mi dobro denejo. Kaj mi bo kupček denarja, če sem nezadovoljna s seboj, kaj mi bo bogastvo, če pa nimam časa zase? To sicer ne pomeni, da sem postala razsipna, še vedno se držim načela, da skrbno ocenim, če je kakšna stvar vredna določene cene in še vedno imam na zalogi rezervo za nepredvidene zaplete, ki terjajo določen izdatek. In tudi danes mirne vesti rečem, da ne maram denarja. Ker ljudi spreminja, jih zaslepi in žene po napačni poti, ki jim prinaša le navidezno zadovoljstvo.