Prejšnji teden je val stavk železničarjev sočasno zajel Nemčijo in Francijo, kar je povzročilo paralizo velikega dela severne Evrope, predvsem pa severnih pristanišč. V težavah so se znašli potniki, ki se redno poslužujejo javnih prevozov, a tudi številne tovarne, ki ne skladiščijo surovin, namenjenih predelavi. Tovarne so zato zaradi težav z nabavo zapirali celo v Belgiji. Nič novega pod soncem, bi si marsikdo mislil. Na stavke železničarjev smo itak vsi navajeni, v Italiji še posebej. Zadeva naj bi bila tokrat le malo večja od tega, kar pri nas že dobro poznamo. Res je, zadevo bi lahko tudi tako ocenili. Če pa jo bolj pozorno analiziramo, opazimo, da gre za dve v osnovi zelo različni stavki, ki ju družba in tisk dokaj različno sprejemata. Nemško stavko namreč po anketi časopisa Berliner Zeitung odobrava kar 61% Nemcev in 87% jih je mnenja, da strojevodje imajo pravico ščititi svoj delovni položaj. Gre za stavko, ki uživa izredno veliko podporo med prebivalstvom, čeprav povzroča velike težave. Francoska stavka pa, ki si prizadeva zaščititi pravico uslužbencev javnih prevozov, da stopijo v pokoj na osnovi njim posebno naklonjene zakonodaje, je tarča številnih kritik, predvsem desnice, ki meni, da je to le poskus obrambe privilegijev državnih oz. paradržavnih uslužbencev. Dve stavki železničarjev torej v dveh pomembnih evropskih državah, ki pa sta dejansko odgovor na dva različna poskusa reorganizacije socialne države. Država blaginje oz. socialna država, ki smo jo v Evropi dokončno uvedli po drugi svetovni vojni in ki nam je dolga leta zagotavljala socialni mir, ekonomski razvoj in blagostanje, se namreč močno spreminja. Staranje evropske populacije, spreminjanje socialnih zahtev, predvsem pa spreminjanje dela (potreb delavcev in zahtev delodajalcev, ki si prizadevajo, da bi ostali kompetitivni na svetovnih trgih) so na dlani vseh. urejuje zaposlovanje in trg dela. Ukrepi so torej nujni, učinki ukrepov pa očitno ne zadovoljujejo vseh oz. včasih privilegirajo nekatere. V tej luči si analitiki razlagajo veliko simpatijo do stavkajočih v Nemčiji. Dejstvo je, da se je tu v zadnjih letih znižala kupna moč posameznikov in da so sprejetje socialne in ekonomske reforme blagodejno učinkovale predvsem na predstavnike kapitala, ki so po ponovnem zagonu ekonomije dodatno obogateli. Srednji sloj, dosedanja hrbtenica družbe, je pa postal revnejši. Prav zaradi tega povprečni Nemec meni, da v sporu železniški strojevodje-nemške železnice so poviški strojevodjem nujni in upravičeni. Opozorilo je torej jasno: Nemčija in Evropa se morata očitno čim prej resno spopasti s problemom prenizke kupne moči srednjega sloja, ki pa je bistveno višja od naše kupne moči. V Franciji izstopa drugačen problem. Po zmagi napoleonsko odločnega Sarkozyja, želi uradni Pariz radikalno spremeniti delovno zakonodajo po principu, več delaš, več zaslužiš. To pomeni večja prožnost delovnih pogodb, ki naj bi delavcu omogočile dodatni zaslužek, če se odloči za dodatno delo z nadurami, ki bi bile v bistvu zelo malo obdavčene. Delavec, zaposlen v velikih podjetjih, bi se tako v določenih obdobjih svoje delovne dobe lahko odločil, da dela več, in bi na ta način tudi več zaslužil. Trenutni spor med javnimi prevozniki in državo okrog pokojninske reforme ima torej le simbolično vrednost, saj je ekonomsko nepomemben, a sproža na vsedržavni ravni močno debato o kulturi dela in produktivnosti. Tega se dobro zaveda tudi vodstvo sindikata CGT, ki glede vprašanja zaposlenih v družbah javnega prevoza išče sporazum z vlado, da bi si tako pridobilo boljša izhodišča za druga pomembnejša pogajanja. Sindikalna baza pa dejansko zavrača dialog, ker ocenjuje, da bi reforma poslabšala njihov pravni status. Tudi tu je sporočilo precej jasno. Sindikalnim tehnikom ljudje ne zaupajo