Ko sem videl to risbo, je bila moja prva misel »joj, v kaj sem se jaz spustil«. Z Zografom sva dolgoletna prijatelja, spoznala sva se v času, ki ga ta knjiga opisuje, to je bil čas, ko je pankovska scena v Beogradu nastajala. Igrala sva v skupini, Zograf takrat še ni bil stripar, delal je prvi srbski fazin z imenom Kreten. Sledila sva drug drugemu vsa ta leta, ko sem se jaz počasi razvil v pisca, on pa v striparja. Z veliko simpatije sva gledala na delo drug drugega, a nisva nikoli sodelovala. In ko se je prvič pokazala priložnost za sodelovanje, sem to z obema rokama sprejel. A vendar obstaja velika razlika med Zografom in mano. Namreč, jaz nikoli v življenju nisem napisal kaj takega, kar se ne bi moglo zgoditi, res nimam smisla za fantastiko. Pri meni ni nikoli nihče iz čistega miru poletel. Nikomur ni na čelu zrasel rog ipd. Zograf pa je sicer odličen v analizi vsakdanjika, a ima vedno v mislih tudi tisto onstransko, zelo se zanima za hipnagogijo, torej za stanje med budnostjo in snom, vedno raziskuje tisto, kar je pod površino. Torej, ko mi je poslal to pravzaprav fantastično risbo, sem pomislil, da moram dogajanje vrniti v realno, razložiti s svojimi mehanizmi, kaj tisti človek počne s kokoško. Tako sem dobil idejo o tem končnem umetniškem dejanju, ki se lahko izvede samo enkrat, saj gre vendar za smrt avtorja. Ki ni bila tako daleč od tistih radikalnih tokov konceptualne umetnosti. Potem sem se začel spraševati o tem, kdo je ta človek. Ko sem ujel pripovedovalca, torej dečka, ki spremlja okoliščine nenavadne smrti svojega strica, je pisanje postalo preprosto.