Danes imata po zaslugi Paketa pokrajini Trento in Bocen takšni avtonomiji, ki v Italiji navadno pritičejo deželam. Predstavniki političnih strank, ki jih vsakih pet let volijo v petintridesetčlanski pokrajinski svet, so hkrati tudi deželni poslanci, skupaj jih je tako sedemdeset, ki se prvo polovico leta sestajajo v Bocnu, drugo polovico pa v Trentu. Statut avtonomije uresničuje vse tiste zahteve, ki so bile določene že leta 1946 s sporazumom Degasperi - Gruber, tako naj bi vsaj veljalo, toda na Južnem Tirolskem se najdejo mnogi, ki še vedno niso zadovoljni. Politično enovitost in strnjenost nemške manjšine, ki se je dolga leta prepoznavala zgolj v SVP, je leta 1974 načelo gibanje Süd Tiroler Heimatbund, v katerem so se zbrali nekdanji politični zaporniki, ki so v šestdesetih letih podtikali bombe pod daljnovode in fašistične spomenike. Ko so se jim konec osemdesetih pridružili še nekateri disidentje iz SVP in skupina liberalcev, so gibanje preimenovali v Unijo za Južno Tirolsko. Danes imajo v pokrajinskem svetu dva poslanca, Evo Klotz, hčer enega najbolj znanih bombašev iz prvega obdobja napadov Georga Klotza, ki je umrl v policijski zasedi nekje blizu Insbrucka, in dr. Alfonsa Benedikterja, nekdanjega člana SVP. »Borimo se za pravico do samoodločbe, ki nedvomno pripada vsakemu narodu ali delu naroda, ki je bil proti svoji volji priključen neki drugi državi,« pravi Eva Klotz, »menimo, da naš narod nima nobene prihodnosti v državi Italiji, tako kot ste to pred leti ugotovili tudi Slovenci in se odcepili od Jugoslavije.« Unija za Južno Tirolsko prireja komemoracije v spomin na svoje padle in si prizadeva, da bi po domoljubnih aktivistih poimenovali nekaj ulic v Bocnu, predvsem pa predstavlja politično referenco separatističnih teženj. V SVP jih na kratko odpravljajo kot idealiste: »Pravica do samoodločbe ni last samo ene stranke, kajti tudi v SVP menimo, da je neodtujljiva,« pojasnjuje poslanec Frasnelli, »toda v tem trenutku izvajamo avtonomijo na osnovi sprejetih dogovorov, bistvena razlika med nami in Unijo za Južno Tirolsko pa je v tem, da bi jo oni hoteli zdaj, ta trenutek, kar pa seveda ne gre.« In kaj menijo o pravici do samoodločbe v drugi najmočnejši stranki pokrajinskega sveta in najmočnejši italijanski stranki v deželi, nekdaj neofašistični MSI? »Če bi nemška manjšina v tej državi dosegla priključitev k Avstriji ali Severni Tirolski, bi manjšina postali mi,« pravi Ruggero Benussi, Italijan, ki je prišel v Bocen po drugi svetovni vojni z Reke, in je danes poslanec Narodnega zavezništva v pokrajinskem svetu, »tako bi tudi mi lahko zahtevali pravico do samoodločbe in to bi se ponavljalo v večnost. Listina Združenih narodov jo zatorej predvideva zgolj za narode in ne za narodnostne manjšine. Poleg tega so meje nedotakljive, in to velja za vse.« Italijani so se v drugem večjem imigracijskem valu po tistem iz obdobja fašizma naseljevali na Južnem Tirolskem med gospodarsko obnovo države v petdesetih in začetku šestdesetih let. Zasedli so večino delovnih mest v industriji in javnih službah in če je po zadnjem ljudskem štetju pred prvo svetovno vojno leta 1910 na Južnem Tirolskem živelo le 2,9 odstotka Italijanov, je to število po nekaj vzponih in padcih do danes naraslo na skoraj 28-odstotni del vsega prebivalstva bocenske pokrajine. Z uresničevanjem določil Paketa pravic in statuta o avtonomiji so izgubili veliko privilegijev, ki jim jih je do konca sedemdesetih let dajala država zgolj zato, ker so bili prave narodnosti, njihovo nelagodje ob nastajanju novih razmer pa je znala spretno izkoristiti prav MSI. Sestavili so atraktivni volilni slogan »tujci v lastni domovini« in spremenili dvojezičnost ter pravilo proporcionalnosti pri dodeljevanju javnih služb v najpogostejšo tarčo svojih napadov. »MSI je postala zbirna stranka različnih nacionalizmov,« pojasnjuje De Battaglia, »ker ima pri nas nostalgija veliko moč. Pietro Mitolo, vodja tukajšnjih MSI-jevcev, je sin prvega karabinjerja, ki je leta 1918 prišel v Bocen. Na Trgu zmage pa še vedno stoji spomenik, ki ga je dal postaviti Mussolini! Italijani so jih podrli povsod drugod po državi, toda če bi jim odstranili tega tukaj, bi reagirali, kot da jim je kdo odnesel čevlje ali plašč.« Res je, če se iz starega mestnega jedra sprehodiš čez reko Talvero ali Talfer, kot ji pravijo Nemci, zagledaš velik bel slavolok, ki tam stoji že skoraj sedemdeset let. Po zlomu fašizma so ga posvetili v spomin padlim v obeh vojnah in se naredili, kot da so že pozabili, kdo ga je povzdignil v nebo. Na Južnem Tirolskem živijo tri različne narodnosti, toda bolj kot po kulturi in jeziku se ljudje tam delijo po drugih stvareh. So Nemci, ki hočejo svojo državo, in so Nemci, ki si manejo roke že s tem, da so dovolj dobro privili sedanjo. So Italijani, ki bi radi poravnali politične meje z jezikovnimi, in so Italijani, ki dobro vedo, kakšna je njihova država južno od bocenskih pokrajinskih koordinat. Te države tukaj ne boste našli. »To je posebna dežela, kot vse ob mejah,« je razložil De Battaglia, »tudi Italijani imajo tukaj dve narodnosti: eno politično in eno kulturno. Identiteta alpskih dežel sega vedno prek nacionalnih držav, ki so jih tako ali tako sestavili šele pred kaj več kot sedemdesetimi leti.« Poslanec Zelenih v Evropskem parlamentu dr. Alexander Langer si s tako imenovanim interetničnim vprašanjem že nekaj let prizadeva, da bi odpravili narodnostno razdeljenost v šolah in vseh drugih oblikah javnega življenja, toda njegove ideje zavračajo vsi po vrsti. »Če bi začeli uvajati mešane šole, bi to takoj pomenilo italijanske šole in s tem tudi konec manjšinskih,« je prepričan predsednik pokrajine dr. Durnwalder, »kajti če bo v razredu pet otrok italijanske in pet otrok nemške narodnosti, vam lahko zagotovim, da bodo vsi govorili italijansko, na koncu pa ne bodo znali ne enega ne drugega jezika ali oba slabo. Tako pa bi na lahek način prišli do asimilacije.« Vsaka izmed treh narodnosti je v nekem okviru manjšina, Nemci v italijanski državi, Italijani v bocenski pokrajini, Ladinci v obeh primerih, toda zares v manjšini so v Bocnu, po vaseh in mestih okrog njega le tisti, ki bi hoteli to ravnovesje spremeniti. Južna Tirolska je ena najbogatejših pokrajin v Evropi in mnogi, ki živijo pod njeno upravo, nimajo nič proti, če svoje nacionalizme častijo le ob pomembnejših praznikih samo zato, da bi tako tudi ostalo.