Razmere na Balkanu se normalizirajo, zato je povsem normalno, da je v Ljubljani po Balaševićih in Bajagah nastopalo tudi veliko pero nekdanje jugonovinarske srenje Aleksandar Tijanić, znan tudi kot veliki kritik Miloševićeve politike (ne pa tudi Miloševića, njegova izjava), občasni družabnik Mire Marković (Slobove soproge) pri pitju kave (a mu kava nikoli ni prijala, njegova izjava) in tudi bivši minister za informiranje v Miloševićevi vladi, v katero je stopil na priganjanje prijateljev, češ zdaj je priložnost, da začnemo rušiti ta režim znotraj. Preden zapišemo, kaj dobrega je o Sloveniji zapisal v svojem lastnem dnevniku Građanin po vrnitvi z "Zahoda", naj omenimo neverjetno podobnost med državama. Tudi Slovenija ima svoj primerek novinarja, ki je vstopil v republiški CK ZKS (moj osebni partijski sekretar še s fakultete za novinarstvo, sociologijo in politične vede Danilo S. - veliki magovec), da bi ga pomagal razdirati znotraj, le s to razliko, da je njemu uspelo, Aleksandru pa ne, ker je Milošević še vedno na oblasti. Še en dokaz, da smo Slovenci uspešnejši od Srbov. Ergo, Aleksandar piše srbskim bralcem, da so ga Janezi "spet grenko razočarali", ker še niso propadli, a imajo velike težave z narodnim dohodkom 8.500 dolarjev na prebivalca in z vožnjo in parkiranjem povsem novih velikih avtomobilov, kajti Ljubljana je približno še vedno enako velika, tudi njene ulice so dolge in široke kot pred osmimi leti. Zoprno je čista, vina so neznosno pitna, ljudje prav sumljivo sproščeni in prijazni in edino, kar ga je še spomnilo na sedemdeset let skupnega življenja, so demonstracije proti Evropski uniji, na katerih se je zbralo "neverjetnih" 150 ali morda celo 160 demonstrantov!