34. EP se je začelo. Dogodki si bodo v naslednjih desetih dneh sledili zelo hitro. Zmage, žalost, sreča, nesreča. Junaki in tragiki si bodo tako kot vedno razdelili in izmenjali mesta v košarkarski zgodovini. Na koncu bodo ostale le številke in spomini. Obojih ima obilo moj kolega Robert Pogačar, ki je na prizorišču EP sicer kot turist, toda skupaj z najbolj številčno ekipo Ekipe na vseh dosedanjih EP, ki se jih je doslej udeležila slovenska reprezentanca: moja malenkost, Rok Košir, Ranko Štrekelj in fotograf Primož Lavre. V Beograd smo pripotovali na dan tekme z nočnim vlakom, na katerem je bilo veliko navijačev, tako da dobre volje res ni manjkalo. V sosednjem kupeju so bili še zlasti glasni, zaradi strahu pred varuhi reda (beri: policisti in cariniki) pa je naš Laura v hranjenje takoj dobil steklenico, na kateri je bila slika nekdanjega maršala. Pot je tako minila hitro tudi po zaslugi Lavrinega smrčanja, dogodki pa so si z bliskovito hitrostjo sledili ob prihodu, ko smo ob 8. uri zjutraj pohiteli v hotel Intercontinental. Tam smo najprej srečali pomočnika selektorja Pipana Francija Podlipnika med prebiranjem intervjuja s Petrom Vilfanom, ki bo za naš časopis ravno tako redno komentiral dogajanje na EP. Podlipnik se je po pozdravu takoj napotil k mizi, kjer ga je čakal preostali del strokovnega štaba na čelu s selektorjem, ki se je pripravljal za zgodnji jutranji trening. Pred hotelom smo pristopili tudi k vodilnima glavama KZS (Šešok & Rems), ki nista mogla verjeti neverjetnemu spominu kolega, ki smo vam ga predstavili uvodoma. Pogačar alias Mr. Bean je namreč neverjeten poznavalec športa, v njegovi glavi so rezultati praktično vseh (ne)mogočih tekmovanj, le tri preizkusna in naključna vprašanja pa so bila našima sogovornikoma dovolj, da sta se prepričala o neverjetnosti slovenskega Rainmana. Medtem ko je generalni sekretar vseveda vprašal za izid finala SP v košarki iz Manile leta 1978 (in dobil odgovor), je predsednik KZS mislil, da ne bo dobil odgovora na atletski vprašanji, in sicer kako daleč je kroglo vrgel Vladimir Milić in koliko znaša rekord skoka v daljino Gregorja Cankarja. Na poti v dvorano smo prisedli v taksi s sodnikom Jelenom in nekdanjim igralcem U. Olimpije Petrom Arsićem, ki je v zadnji sezoni igral v Ukrajini in slavil naslov prvaka. “Ne morete verjeti, koliko denarja imata prva dva kluba Dinamo in Azovmash. Vsak po deset milijonov dolarjev na leto.” Nato kar ni in ni mogel prehvaliti trenerja Zmaga Sagadina, za katerega pravi, da je tudi v Beogradu pustil izjemen vtis. In kakšnega bodo slovenski košarkarji? Navijači so odličnega! Naj od zanimivosti, ki jih je tu na pretek, omenimo še Mića Uzelca, ki je slovenski reprezentanci uredil petkrat cenejše pranje opreme od ostalih, in Janeza Čmera, ki se je na prvo tekmo v Beograd napotil kar s kolesom, a ga tik pred začetkom srečanja z BiH še ni bilo na spregled. Držimo pesti tudi zanj.