Ploščad revolucije. Trg, na katerem so se pred vsakimi volitvami rade nagnetle skupine diskutantov, ki so vneto prepirale o sposobnostih svojih kandidatov, je bil tokrat poln hitečih sprehajalcev. Le pred Zgodovinskim muzejem se je napravil krog ljudi, ki je ob tlakovanem znamenju metal kovance v zrak. Postrani jih gleda le sivobradi mužik, ki se vsakič spretno kot maček požene za kotalečimi kopejkami. »Kaj počno?« ga vprašam. »Zaželijo si želje, samo to so prazne nade. Da kaj dobiš, je treba delati. Jaz sem nabral že celo culo steklenic, ki jih bom prodal, zdajle pa sem pridno polovil še nekaj rubljev. Med Jelcinovo privatizacijo sem izgubil stanovanje, zdaj sem se preselil k sestri. V našem bloku je dobil stanovanje s tremi sobami vojak, ki je prišel ranjen iz Čečenije. Iz te vojne so prišli vojaški profiterji. Čečeni so ljudje kot mi!« Do tričetrt pokadi cigareto, njen ostanek pazljivo vrne v kovinsko škatlico s tobakom in nadaljuje: »Politiki obljubljajo veliko: eden pravi, da bo povečal penzije s 500 na 2000 rubljev, drugi, da bo dal siromakom dva namesto enega hlebca kruha. Moja mama, bog ji daj spokoj!, je gledala predvolilne plakate in potem glasovala za najlepšega. Jaz gledam drugače. Zjuganov in Žirinovski veliko krilita z rokami, ko govorita in tolčeta po mizah, bolj so mi všeč ljudje kot Putin, ki mirno govorijo.« - »Za koga boste glasovali?« Počasi pogleda in odločno odgovori: »Za Putina!«, pri čemer se mu obraz za hip zasveti v tajanstveni nasmešek.