Lojze Peterle je volilno tekmo napovedal že novembra lani. Koliko prej je že razmišljal o tem in koga je želel prehiteti? Kot pravi, se je za kandidaturo odločil, ko se mu je zdelo, da je za to najbolj primeren trenutek, in »ko me je družba gospodarstvenikov prijela za besedo, naj to storim. Razmišljal o tem pa sem že veliko prej. Ne nazadnje so me že pred petimi leti nagovarjali, da bi kandidiral, a sem tedaj menil, da imam še premalo političnih izkušenj v evropskem prostoru. Nikogar nisem želel prehitevati, želel sem priti pred ljudi pravi čas, in me tudi nihče ni kritiziral, ker sem tako zgodaj najavil kandidaturo.« Ampak gotovo ste vedeli, da desnica oziroma Janez Janša išče kandidata za predsednika.Ne bi rekel, da je Janez Janša edina desnica ali najbolj desnica. Sam nisem videl kakšnih usklajevanj na temo predsedniškega kandidata znotraj pomladnega dela vladajoče koalicije, sem pa slišal za nekatera imena, a se s tem nisem obremenjeval.Je katero od teh imen, ki ste jih slišali, sedaj v predsedniški tekmi?Pravzaprav ne.Med njimi ni bilo Danila Türka?O gospodu Türku je bilo mogoče slišati kasneje. Ko sem novembra napovedal kandidaturo, tega imena še ni bilo v igri oziroma vsaj jaz zanj nisem slišal.Za vodenje volilne kampanje ste najeli priznane strokovnjake, ki jih doslej nismo ravno povezovali z desnico: Francija Zavrla, Leona Magdalenca, Igorja Ariha. Kaj vas je ob vstopu v predsedniško tekmo v zvezi z vašo podobo v javnosti najbolj skrbelo? Katere poteze ste želeli poudariti in katere ste morali omiliti?Nekoliko me je skrbelo le to, koliko še delujejo stereotipi, ki jih je ustvarila politična propaganda po zmagi SKD leta 1990 in po vodenju Demosove vlade. Zgodilo se je zame nekaj zelo pomembnega, da so ti ljudje – povabil sem jih kot profesionalce, ki sodelujejo v moji kampanji in s katerimi doslej nisem veliko komuniciral – preprosto odkrili, da Peterle ni tako črn, kot so ga nekateri slikali. Ta izkušnja se mi zdi zelo pomembna, ker teh ljudi res ne štejejo ravno na desnico. Zame sicer že pri izbiri to ni bil problem. Od vsega začetka govorim, da želim biti predsednik vseh Slovenk in Slovencev, zato tudi nisem imel težav odzvati se povabilu na okroglo mizo Foruma 21. Za slovensko prihodnost sem se pripravljen pogovarjati z vsakim, ki sprejema kulturni dialog. Pravite, da je ta prizvok klerikalizma, ki spremlja vašo podobo, politična propaganda iz začetka devetdesetih let?Nekateri so poskušali razvijati stereotip, ki ne ustreza resnici o meni. Celo nekateri izraziti liberalci pravijo, da sem najbolj liberalen katolik med slovenskimi politiki. To se mi zdi že bliže moji pravi podobi. Omenjeni stereotip o meni že na samem začetku ni ustrezal resnici: v prvo vlado sem povabil ljudi, ki niso bili v Demosu. V njej sta bila dva člana SDP: Jožica Puhar in Franc Godeša. Slednji je postal minister na predlog Zveze borcev. V vladi sta bila, ker sta podpirala osamosvojitev oziroma njen program. Kolikokrat pa vas pokliče kdo od vodilnih predstavnikov RKC?Tudi tukaj obstaja napačna predstava. Ne pomnim, kdaj me je nazadnje klical kakšen škof. Mislim, da me je nazadnje klical v zvezi s pogrebom bivšega nadškofa Šuštarja gospod Anton Jamnik, ker sem bil eden od govornikov na pogrebu. S Cerkvijo ne obravnavam nobenih političnih vprašanj. Cerkev deluje po moji predstavi v skladu s svojim poslanstvom na drugi ravni in sem tudi zelo natančen glede tega, kaj gre cesarju in kaj Bogu. Tukaj torej ne vidim soodločanja, temveč sodelovanje, kadar se namere države oziroma vlade srečajo z namerami Cerkve oziroma civilne družbe. Ko gre na primer za kakšno socialno vprašanje ali za varstvo kulturne dediščine. Kot predsednik SKD sem že na samem začetku dal jasna navodila, naj naši ne lepijo plakatov na cerkvena vrata, socialistična stranka pa je celo kandidirala nekaj duhovnikov za občinske svete. Kaj če boste v nedeljo v cerkvi slišali, naj župljani na oktobrskih volitvah volijo Lojzeta Peterleta?Ne verjamem, da bi se mi kaj takega zgodilo. Mislim, da ima Cerkev tudi jasna navodila, in še nisem slišal, da bi kdaj izpostavila kakšno ime. Običajno se ob volitvah zgodi kakšno pismo, v katerem škofje pozovejo ljudi, naj gredo na volitve in se odzovejo v skladu s svojimi vrednotami ali preferencami. In vaših slik ne želite na cerkvenih vratih?Ne, mislim, da mora biti spoštovano načelo ustave o ločenosti cerkve in države. Naj bi se pa iz pisma, ki ga od škofov pričakujete, vendarle dalo razbrati, naj verniki volijo nekoga, ki je bliže zavzemanjem Cerkve? Ne pričakujem pisma, napisanega na kožo Lojzeta Peterleta.RKC je močna gospodarska enota z rastočim vplivom v šolah, s kurati v vojski in policiji… Kje je torej meja med cerkvijo in državo?Sprejemljivo je vse tisto, kar se dogaja v skladu z ustavo in zakonom, in mislim, da do mešanja cerkve z državo ni prišlo. Skrbelo bi me, če bi se stvari dogajale zunaj zakonskega okvira. Tudi glede gospodarske dejavnosti Cerkve menim enako, sam pa nikoli nisem bil za bogato Cerkev. Nikoli nisem bil za to, da bi kaj prekrilo duhovno poslanstvo Cerkve. Kakšno je vaše mnenje glede verske vzgoje v šoli?Že nekaj desetletij imam enako mnenje. Zgradil sem ga leta 1968, ko so v Idriji – tedaj so bili še v modi nekakšni pogovori med marksisti in kristjani – nastopili Anton Trstenjak, Zdenko Rotar, Marko Kerševan in Vekoslav Grmič. Zdenko Rotar je rekel, da bi si želel, da njegov sin, ki je ateist, izve v šoli toliko, da bo razumel tistega, ki veruje. Kot primer je navedel, da nekdo, ki o veri ne ve ničesar, ne bo razumel črtice Ivana Cankarja Skodelica kave, vprašanja odpuščanja, ki se v njej pojavlja… To izhodišče se mi je zdelo zelo dobro in nikoli nisem bil za to, da bi v šole vnašali verouk kot nekaj obveznega. Ves čas zagovarjam idejo, da bi potekal v šoli pouk o verstvih v smislu kulturnega poslanstva, da drug drugega laže razumemo. Verouk imajo marsikje v Evropi kot izbirni predmet. Tak pouk bi lahko vzgajal v spoštovanju drug drugega. Kaj pa verouk v osnovni šoli kot izbirni predmet, ki ga poučuje katehet?Če je taka volja ljudi, vendar zgolj kot možnost izbire. Glede kateheze v ožjem, verskem pomenu besede pa bi mi bilo bliže, če bi ta potekala v cerkvenem prostoru.Na svoji spletni strani ste predstavili mnenje o splavu... Moje stališče je, da je to zelo občutljiva in komplicirana, predvsem pa osebna zadeva, ki je ne kaže urejati z visokim glasom, polarizacijo, niti ne s trdimi prijemi. Spoštujem zakon in ustavo. Osebno sem za življenje in sem vesel, da imava z ženo Branko tri otroke. Vem pa, da lahko ženska pride v okoliščine, ko ne vidi druge rešitve kot splav. In take osebne, intimne odločitve je treba razumeti, bi si pa želel, da bi bilo veselja do življenja v Sloveniji več.Torej ste za pravico do splava oziroma do svobodnega odločanja o rojstvu otrok? Spoštujem ustavo in tam je navedena pravica do odločanja o rojstvu otrok. Se vam zdi sedanja politika načrtovanja družine ustrezna?Pri nas doma smo načrtovali ustrezno. Država je pri tem relativno neuspešna. Zadnjič smo v Litiji postavljali temeljni kamen za prvi stanovanjski blok, ki bo zgrajen po dvajsetih letih, in na stanovanje čaka 49 mladih družin. Ta projekt sem videl kot konkreten prispevek k temu, da bodo mlade družine živele v normalnih razmerah, vreden več kot pet resolucij. Mislim, da država lahko razvije zelo naklonjeno okolje in še precej priložnosti je neizkoriščenih. Najpomembnejše je, da gradimo atmosfero, ki je naklonjena življenju.Ko smo spraševali predsedniške kandidate glede izbrisanih, ste bili edini, ki ste poudarili stisko teh ljudi. Toda te ljudi je izbrisala vaša vlada in tudi ko ste bili poslanec, se za popravo teh krivic niste ravno trudili. Gre torej za predvolilno spremembo?Ne prirejam svojih stališč potrebam trenutne kampanje. Že ko sem bil prvič vprašan na to temo, sem dejal, da je, če so bile res storjene kakšne napake bodisi v moji ali kakšni drugi vladi, treba to popraviti. Zadeva je prišla tudi do ustavnega sodišča in trajalo je nerazumljivo dolgo, da je ustavno sodišče odločilo. Je pa ustavno sodišče najvišja sodna instanca in ko ta nekaj reče, je treba zadeve uresničiti. Če je torej nekdo trpel zaradi napake te države, je treba zadevo urediti.In mu tudi izplačati odškodnino?Načeloma ja. Vendar ne moremo ravnati kar počez, temveč je treba stvari natančno pregledati, saj je šlo za različne kategorije. Če boste izvoljeni, boste tretji predsednik Slovenije.Škoda, da nisem Lojzka.Da bi bili prva predsednica? Bi torej, če ne bi prišli v drugi krog in bi vanj prišla Elena Pečarič, podprli njo?Meni je zelo všeč, da kandidira. Da imamo tudi žensko udeležbo in da gre kot invalidka v to tekmo, saj ima njen angažma še posebno sporočilno vrednost.Kdo je bil po vaši oceni pri definiranju predsedniške funkcije uspešnejši: Kučan ali Drnovšek? Sam sem sodeloval z obema predsednikoma. S Kučanom v času, ko sem bil predsednik vlade, in mislim, da sva sodelovala državotvorno. Z Drnovškom sem sodeloval manj, ker v času, ko je bil on predsednik, doma nisem imel državniške politične vloge. Mislim, da sta vsak po svoje zaznamovala slovensko politično zgodbo, vsak v skladu s svojim razumevanjem te vloge. Pri Drnovšku se je zgodila tudi neka osebna preobrazba, ki se mi zdi zanimiva tudi s tega vidika, ker sem šel sam skozi borbo za zdravje in si predstavljam, kaj je preživel, ko so pri njem odkrili raka. To je vplivalo, da je razvil novo občutljivost do sveta in bolj precizirano stališče do vrednostnih vprašanj. V obdobju enega in drugega predsednika pa je prišlo do nekaterih napetosti z izvršilno vejo oblasti. Tega podrobneje ne bi komentiral, menim pa, da morajo tisti, ki so prevzeli najvišje funkcije, te opravljati tako, da niso sami vir napetosti ali konfliktnosti.Predsednik Drnovšek je marsikje reagiral na svojstven način. Kako ocenjujete njegov nastop glede Darfurja in v zadevi Strojan?Moram reči, da predsednika Drnovška razumem, bi pa v marsičem ravnal drugače. Njegov angažma v Darfurju skušam razumeti skozi dejstvo, da tam dolgo ni bilo nobenega napredka in je želel z osebno pobudo stvari premakniti. Odmev doma in tudi marsikje po svetu je bil izrazito pozitiven in mnogi menijo, da je vendarle sprožil kasnejši bolj urejen pristop. Zgodba s Strojanovimi ima že zelo dolgo brado. Oblast ni reagirala tedaj, ko so se problemi začeli kopičiti in ko je v lokalni skupnosti že prihajalo do napetosti. Mislim, da smo nekoliko pozabili na to, kaj je v tem, sicer doslej miroljubnem okolju, ki ga ne poznamo po kakšnem posebnem puntarstvu, sprožilo tako močne reakcije ljudi. K tako močni eskalaciji je prispevalo, da ni bilo odzivov na prijave ljudi. Nasilno dejanje proti enemu od krajanov je sprožilo tisto, kar se je že dolgo zadrževalo. Do reakcije je prišlo relativno pozno in tudi v romski skupnosti o primeru Strojan niso vsi istega mnenja. Predsednik se je v nekem trenutku odločil, da reagira, in nedvomno je imel dober namen. K stvari je pristopil zelo karitativno, mislim pa, da ni imel pred očmi celotne kompleksnosti tega problema. Kako pa ocenjujete dejstvo, da je država popustila pritisku ulice in nastopila kot preseljevalec ljudi proti njihovi volji?Po mojem razumevanju je država v tisti napetosti ravnala tako, da je najprej upoštevala varnostni vidik in skušala preprečiti, da bi stvari pripeljale do še večje eskalacije ali izbruha nasilja.Kako pogosto zajtrkujete z Milanom Kučanom?Z njim sem zajtrkoval samo enkrat. Sta se po vajinem avgustovskem zajtrku še kdaj srečala?Na proslavah ob priključitvi Primorske in čisto slučajno na kozarčku rdečega v gostilni Žeja v Ozeljanu. Kako pogosto pa se srečujete s premierom Janezom Janšo?Ne prav pogosto. Pri kakšni proslavi si običajno vzameva čas, da kakšno rečeva. Nazadnje sva se srečala po proslavi Tigra v Sežani.Kdaj vas je nazadnje povabil k sebi v pisarno?Enkrat julija.Pred tem pa leto in pol niste prišli do njega?Za daljši pogovor res ne.Leto in pol?Res je menda minilo toliko časa. Razumem, da ima predsednik vlade veliko dela. Kakšne zadeve sva si izmenjala preko elektronske pošte.Kakšen je vaš odnos s premierom? Vi najbrž niste pozabili, da je Janša rušil Demosovo vlado, on pa ne, da je SKD podprla njegov odhod s položaja obrambnega ministra. Izhajal bi iz tega, kar je Janez Janša povedal na svetu stranke, ko me je podprl za predsedniškega kandidata. Rekel je, da so bile v preteklosti stvari, ki niso krepile našega sodelovanja. Omenil je podiranje Demosove vlade in Depalo vas. Potem pa je rekel, pojdimo naprej. V politiki je treba velikokrat reči ravno to: zgodilo se je, gremo naprej. Če seveda najdemo osnove za sodelovanje. Mislim, da imava z Janšo normalne odnose. V politiki je pač tako, da gre včasih gor, včasih dol. Meni je najbolj pomembno, da sva bila skupaj, ko smo osamosvajali Slovenijo. Tudi v svoji knjigi sem zapisal, kako bi želel, da ostanejo temeljne stvari, ki so nas takrat vezale – zaveza k osamosvojitvi in demokraciji – nedotaknjene. Ob osamosvojitvi je mogoče slišati tudi interpretacijo, da sta jo vodila Bavčar in Janša, vi pa da ste imeli veliko pomislekov in da ste cincali. Čeprav ste bili premier, nekako nimate statusa očeta osamosvojitve. Kdo pa mislite, da je predlagal te ministre v vlado? Jaz sem izbral najboljšo ekipo. Z Bavčarjem sem sodeloval v odboru za človekove pravice. Zdelo se mi je, da je organizacijsko zelo sposoben. Janšo sem spremljal na poti v zapor in iz njega. Z Marjano Lavrič sva pri frančiškanih organizirala vigilijo v njegovo podporo. Z njima sem bil zelo solidaren. Ko sem delal ekipo, sem ocenil, da sta to človeka, ki bosta znala tudi v kritičnih trenutkih opraviti svoj posel. Osamosvojitev pa ni vezana samo na Bavčarja in Janšo, ampak na celotno vlado. Danes nihče ne govori o Maksu Bastlu, ki je bil minister za trg in cene. On je poskrbel, da smo šest mesecev pred osamosvojitvijo imeli dovolj velike zaloge bencina, olja in vseh življenjskih izdelkov. Če bi takrat v eni trgovini zmanjkalo česa, bi se ljudje hitro vprašali, kakšno oblast pa imamo. Kdo nas bo branil, če ni moke, olja in sladkorja? Ali Marjan Kranjc, ki je poskrbel, da je ob velikih težavah po cestah, kolikor se je le dalo, normalno tekel promet. Mura je bila v nevarnosti, da izgubi naročila. V Nemčiji smo se potrudili zagotoviti, da bodo dobave redne. Moja odločnost? Vodil sem eno od strank, ki je imela v svojem programu osamosvojitev. Pri kakšnih zadevah sem premišljal dlje časa, ker je bila na meni vsa teža odločitev. Predsednik vlade je moral stati za celotnim projektom. Posamezne naloge pa sem delegiral tistim, ki so bili zanje najbolj usposobljeni. Vidike, ki jih je Bavčar najbolje razumel, sem prepustil njemu. In ponosen sem, da so prav ti ljudje sprejeli odgovornost za ta ministrska mesta. Kot šef vlade sem torej imel roko nad celoto.Odlikovanja za osamosvojitev pa od Kučana niste hoteli sprejeti. Ste s tem pokazali svoj odnos do osamosvojitve, do Milana Kučana, ali pa gre za vaš odnos do predsedniške funkcije?Počaščen sem bil, da mi je predsedstvo dalo odlikovanje, bil pa sem razočaran, ker sem dobil občutek, da je odločanje o odlikovanju potekalo stran od duha, s katerim smo se osamosvajali. Odločil sem se, da ga ne bom prevzel.To je bila kar dramatična gesta, kajne?Želel sem si, da bi se ob tem aktu vsi dobro počutili. Sam pa tega dobrega občutka nisem imel. So torej po vašem mnenju odlikovanje dobili napačni ljudje? Bi danes naredili isto?To je drugo vprašanje. Nanj so odgovorili tisti, ki so odlikovanja vrnili.Slovenija ima težave s skupnimi junaki. Komu bi pa vi dali status skupnega junaka? Komu bi vi podelili odlikovanje?Kancler Kohl je bil ključna oseba pri mednarodnem priznavanju. Svoj status v Evropski zvezi in svoj osebni ugled je zastavil za to, da je do tega mednarodnega priznanja prišlo. Najvišje odlikovanje je dobil šele lani. Nisem mogel verjeti, da ga ni dobil med prvimi. Gianni De Michelis, ki je skoraj do zadnjega nasprotoval mednarodnemu priznanju Slovenije, pa ga je dobil med prvimi. Tam se je začela politična igra, ki mi ni bila blizu.Ampak koga lahko petnajstletnikom ponudite kot vzor? Ne bi se rad izognil vprašanju in ne bi bil rad patetičen. Takole bom odgovoril. Študiral sem zgodovino. Pozoren sem na to, komu se zadeve pripisujejo in koga se pozabi. Zame je ključna stvar, da smo na plebiscitu in v času osamosvojitvene vojne doživeli tako močno vseljudsko podporo. Te enotnosti nobeno odlikovanje ne pokrije. Tisti, ki so bili na bolj izpostavljenih mestih in so največ tvegali, so takšna odlikovanja dobili. Ne bi izbiral med njimi. Med njimi je Tone Krkovič, ki je začetnik slovenske osamosvojitvene vojske. Znal je razviti moralo in pristop, ki je slovensko vojsko postavil v službo domovini – obrambo njene volje po svobodi. Že pobiranje orožja teritorialni obrambi smo razumeli kot neke vrste vojno napoved. Tone Krkovič je na to prvi opozoril. Kaj pa so naši skupni kraji? Bolnišnico Franjo je neurje odneslo. Bi se kot predsednik zavzeli za njeno obnovitev? Je naša skupna vrednota?Mislim, da sem bil med prvimi, za obnovitev sem se zavzel takoj, ko sem slišal, kaj se je zgodilo. Lahko poskušam definirati nekaj kriterijev. Zame so naši skupni kraji vsi tisti kraji, pri katerih nimamo dvoma, za kaj je šlo, in nas spomin nanje ne deli. V bolnišnici Franji je šlo v izrednih razmerah za humanizem najvišje ravni. Ne govorim o ideologiji, ampak o skrbi za človeka. To je nekaj edinstvenega. Od tukaj bi skočil v Kočevsko Reko. Prvi postroj slovenske vojske 17. decembra 1991, teden dni pred plebiscitom, je pokazal, da hočemo zavarovati našo pot v samostojnost tudi po vojaški plati. To je kraj, kjer je šlo za dejanje, namenjeno skupnemu dobremu in prihodnosti vseh nas. Kraji take moči nas vežejo. To območje, o katerem smo zaradi tragičnih dejstev v starih časih šepetali, je postalo kraj upanja za vso Slovenijo. Kot kandidata me zanima slovensko seštevanje. Spomin na te kraje nas ne deli. To se mi zdi pomembno.Navadili smo se, da imamo za vsak državni dogodek dve proslavi. Kako vi gledate na primer na zadnje proslave na Primorskem?Rekel sem, da bom šel na vse proslave za priključitev Primorske. Kolikor jih bo, na toliko proslav bom šel. To je vredno vseslovenske proslave, ne samo primorske. Bil sem na treh. Udeležil sem se tudi proslave ob obletnici prve svetovne vojne, ker mislim, da zahteva spoštljiv spominski odnos. V tem ne vidim velikih problemov. Šel sem v Gorico in na Tatre. Ena je bila državna, druga je izšla iz primorskih občin, ki so želele praznovati še posebej. Ne bi bil za dve proslavi, če bi to doživel kot polarizacijo, ampak tega nisem tako doživel. Doživel sem ju kot poklon Primorski in njeni priključitvi.Če bi predsednik države pisal letno poročilo o stanju države, kaj bi rekli? Kakšno je danes stanje slovenske države?Nekaj mesecev sem hodil po Sloveniji, pogovarjal sem se z mladimi, starimi in ljudmi srednjih let. Rekel bi, da stanje ni slabo. V vsem času po osamosvojitvi doživljamo gospodarsko rast. Na splošno smo stanje izboljševali. Dejstvo pa je, da v tem času niso bili vsi deležni rasti in napredka. V mislih imam kriterije socialne in pravne države. Na Slovenijo gledam tudi od zunaj. Priznavajo nam napredek in razvoj. Mnogi nas vidijo kot najboljšo novo državo članico. Edini smo vstopili v območje evra. Lahko pa bi bilo še boljše. Vprašanje je, ali bomo našli pravo pot do virov trajne rasti. To je ena od ključnih nalog – poleg veselja do življenja. Ne vidim pa potrebe, da bi širili strahove ali za kakšne posebne alarme. Prve tri točke mojega programa so prvi členi ustave: demokracija, socialna in pravna država. Na to moramo biti ob vsaki oblasti pozorni in gledati, kaj se dogaja. Na splošno nam gre v redu in Slovenijo lahko vidimo kot uspešno zgodbo. Če pa gremo pogledat kakšno posebno stvar, denimo vprašanje cestne signalizacije, me skrbi, ker smo na repu Evrope. Vendar so to stvari, ki se jih da urediti.Kaj pa vprašanje korupcije in klientelizma? Važno je, da si naš, ni važno, kaj znaš. Je bilo tega več v vaši vladi, v LDS-ovi ali danes?V času moje vlade smo poskrbeli za nekatere zamenjave, za katere smo bili odgovorni. Pri političnih menjavah se zgodijo tudi kadrovske menjave. Takrat so to komentirali kot politično kadriranje. A stroka ni samo v eni stranki. Stranke bi se morale truditi, da kadrirajo najboljše. Na zahodu še nisem slišal, da bi ponudili dilemo ali stranka ali stroka. Stranka mora ponuditi najboljše, drugače bodo naslednjič ljudje volili drugače. Za isti kriterij sem pri levih in desnih. Ne morejo biti eni strokovni, drugi pa politični. Sem za to, da smo zelo pozorni do ljudi in tudi do kriterija sposobnosti. Če si sposoben na nekem mestu in imaš rezultate, ne vidim razlogov za zamenjavo samo zato, ker je prišla druga oblast. To mora veljati pri vsakršni barvi vlade.Je zdajšnja oblast zamenjala več, kot bi bilo treba?O tem težko sodim. Pravijo, da so menjavali tam, kjer so imeli odgovornost. O korupciji in klientelizmu je bilo veliko napisanega. Mislim, da ga je bilo veliko. Bilo ali ga je še?Bilo in se ni povsem poslovil. Za Slovenijo je slabo, da ima še vedno sorazmerno majhen delež zasebnega gospodarstva. Ne glede na barvo oblasti prihaja do skušnjav glede javnih podjetij. Čim prej se bo država poslovila iz teh podjetji, tem manj bo skušnjav klientelizma in podobnih pojavov. Nisem pa za to, da se podjetja tehnično prodajajo in se jih prepušča privatizacijam, ki ne sledijo strateškemu interesu Slovenije. Predsednik je prvi zastopnik nacionalnega interesa. Skrbi me položaj sanacije bank. Pri sanaciji bank smo, na primer, vsi sodelovali. Ne bi bilo prav, da rezultati pristanejo v nekaterih redkih žepih. Bi svetovali umik naših vojakov iz Iraka?Predsednik tukaj nima posebnih pristojnosti. Želim si situacije, v kateri bi jih lahko čim prej poklicali domov. Kaj bi kot predsednik najprej naredili? Koga bi najprej obiskali, katera poteza je najbolj nujna?Takoj po izvolitvi bom...Bi, če bi?Bom obiskal ljubljansko porodnišnico.Zakaj?Da pokažem veselje do življenja.ojze Peterle je volilno tekmo napovedal že novembra lani. Koliko prej je že razmišljal o tem in koga je želel prehiteti? Kot pravi, se je za kandidaturo odločil, ko se mu je zdelo, da je za to najbolj primeren trenutek, in »ko me je družba gospodarstvenikov prijela za besedo, naj to storim. Razmišljal o tem pa sem že veliko prej. Ne nazadnje so me že pred petimi leti nagovarjali, da bi kandidiral, a sem tedaj menil, da imam še premalo političnih izkušenj v evropskem prostoru. Nikogar nisem želel prehitevati, želel sem priti pred ljudi pravi čas, in me tudi nihče ni kritiziral, ker sem tako zgodaj najavil kandidaturo.«