predstavlja težave. Tovrstno početje seveda ne prispeva k discipliniranim oboroženim silam, ki jih bo Afganistan potreboval za boj proti upornikom. Uvedene so bile reforme (večje plača, kaznovanje), ki naj bi problematiko omilile, tako da je delež odsotnosti padel na 12 % (prej 38 %) in začeli so z ustanavljanjem regionalnih centrov za usposabljanje, kar bo omogočilo prisotnost kandidatov za vojaka blizu domačega okolja. V začetku je veliko kandidatov odšlo zaradi razočaranja, ker je prišlo do nesporazumov glede izvedbe usposabljanja – pričakovali so odhod in urjenje v ZDA. Vstop v oborožene sile je prostovoljen (triletne pogodbe), kar vojaki razumejo, da je prosta odločitev tudi odsotnost ali odhod. V obdobju med letoma 2006 in 2008 je samo polovica pripadnikov bojnih enot podaljšala pogodbe. Vojaki dobijo plačilo, ki velja za bolj skromno ($100/mesec), zato so to začeli izkoriščati uporniki, ki so ponujali trikratno mesečno plačilo in posledično skušali vplivati na redčenje pripadnikov pri nasprotnikih. Druga taktika upornikov je zastraševanje družin pripadnikov ali potencialnih kandidatov za vojake. Značilne so sezonske odsotnosti, ki jih označujeta sveti mesec Ramadan (družinsko praznovanje) in zima (slabe življenjske razmere na terenu). Plazenje, hoja in tek Nadaljnje izboljšave so načrtovane kot postopne, povedano v športnem jeziku – gre za maraton in ne šprint. Pripadnik ameriške vojske, vojaški svetovalec, se je slikovito izrazil: »Celotno bistvo je v plazenju, hoji in teku. ANA je trenutno pri plazenju, čez nekaj let bo v fazi hoje in čez 10 let v teku. Takrat bomo vsi lahko odšli domov.« Jure Mikelj